"KULTURA" DOPINGA

Bližnjice so za nestrpne.

Na otoku Cresu je vzpetina, kamor me 'potegne', ko je voda premrzla za plavanje. Takrat rad hitreje ugriznem v kolena in na vrhu uživam, ko se v telesu umirjajo sokovi. To pomeni, da včasih na poti ne vidim stvari, ki jih je vredno videti. Zato do nekega letošnjega vzpona nisem opazil, da se od steze, po kateri sem hodil, vijejo komaj opazne zanke, ki so očitno ostanki prvotne, v mehkejših krivuljah speljane pešpoti.

Bližnjice so spremenljivke, ki nastopajo v funkciji cilja. Kjer ni cilja, se ljudem navadno niti ne ljubi utirati bližnjic. Bližnjice so zato, da hitreje prideš na cilj. Od prvotnih poti se ne razlikujejo samo po dolžini, ampak tudi po videzu in občutku, ki ga imaš, ko nanje polagaš korak. Navadno so bolj razdrapane, blatne ali kamnite in nasploh bolj negotove in za hojo neprijetne; ne le zato, ker jo po njih ubira večina ljudi, ampak tudi zato, ker po strmih bregovih potekajo manj povprek in bolj naravnost proti cilju – navzgor. Taka pot je izpostavljena eroziji.

Na bližnjice spominja doping. Z njegovo pomočjo je pot do cilja - zmage ali rekorda - hitrejša. Ne gre niti brez erozije, moralne in fizične, ki pa ju uporabniki dopinga lahkega srca vzamejo v zakup. Najbrž je vzrok v tem, da živimo v družbi, kjer je tveganje nekaj vsakdanjega, celo pozitivnega in kjer ni več simbolnega reda sprejetih pravil, ki bi nam predpisovala, kako naj se obnašamo. Vse svoje vzgibe od sloga oblačenja, etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti itd. do doseganja rekordov vedno bolj doživljamo kot stvar izbire. Vse je osvojila "refleksivnost", vse dojemamo kot nekaj, kar se je moč naučiti in za kar se je moč preprosto odločiti. Množično jemanje dopinga je odsev postmodernega spleta dejavnikov, za katerega je značilna človekova nagnjenost k eksperimentiranju s svojim življenjem.

Goebels je menda rekel: 'Ko slišim besedo "kultura", sežem po pištoli.' 'Ko slišim besedo "kultura", sežem po čekovni knjižici,' pravi cinični producent v Godardovem Le Méprisu. Levičarsko geslo obrne Goebelsovo izjavo: 'Ko slišim besedo "pištola", sežem po kulturi.' Kultura je lahko učinkovito protiorožje pištoli. Izbruh nasilja tli v človekovi nevednosti in omejenosti. Toda to idejo spodkopava vzpon nečesa, kar filozof in psihoanalitik Slavoj Žižek imenuje 'postmoderni rasizem', za katerega je značilna neobčutljivost za premislek – tako se neonacistični obritoglavec, ki pretepa črnce, zaveda, kaj dela, a to vseeno počne. [1]

Tudi športnik, ki jemlje doping, ve, kaj počne, pa ga vseeno jemlje. V svoji nevednosti ali omejenosti nad seboj izvaja nasilje, a mu kultura tega očitno ne pomaga preprečiti - je popolnoma neobčutljiv za premislek, kar se, ko ga razkrinkajo, praviloma kaže v skrajno neokusnem pojasnjevanju početja, ki se mu vdaja.

Stari so rekli: 'Kar se mora, ni težko.' Podobno je Kant formuliral kategorični imperativ: 'Svojo dolžnost zmoreš izpolniti, zato ker jo moraš.' Običajni negativni pristavek tej formuli je definicija moralnega zadržka: 'Tega pač ne moreš storiti, zato ker ne smeš.'

Danes je Kantov 'Zmoreš, ker moraš,' obrnjen na glavo v 'Moraš, ker zmoreš.' To je pomen viagre – pravi Žižek v svojem sijajnem eseju iz leta 1999 -, ki obljublja obnovo moške erekcije na povsem biokemičen način in obide vse psihične težave. Zdaj, ko za erekcijo poskrbi viagra, ni izgovora: imej seks, kadarkoli moreš; in če ga nimaš, bi se moral počutiti krivega. To je harmonizirano z modrostjo new agea, ki pravi: 'Dolžan si doseči samouresničitev in samoizpolnitev, zato ker to zmoreš.' [2]

Človek se nasiti tudi tega.

Zamenjajte viagro za doping in erekcijo za rekorde ter zmage, pa ste sredi krasnega novega sveta današnjega športa. Moraš, ker (dodobra kemiziran) zmoreš. Tihi zagovorniki dopinga vprašanje o uporabi nedovoljenih ergogenih sredstev radi zrinejo na načelno raven (vzeti sintetični vitamin C je npr. enako kot vzeti sintetični anabolni steroid ali eritropoetin, oboje je namreč vnašanje tuje substance v telo) ali pa naredijo problem iz poseganja v osebno svobodo (objavljanje imen naj bi npr. škodilo "osebni neokrnjenosti" kršiteljev). Ampak v športu, ki je onesnažen z dopingom, niso samo onesnaževalci, so tudi tisti, ob katere nesnaga pljuska. Ogoljufani so vsi, ki verjamejo, da je prav, da srce nosiš na dlani in da nimaš nobenih skrivnosti, kaj šele umazanih. Ogoljufani so zato, ker "rekord" ali "zmaga", nad katerima so se iskreno navduševali, nista vredna, da bi ju zapisali brez narekovajev. S pomočjo dopinga dosežena zmaga je zmaga na kemičen način, bližnjica do samouresničitve in samoizpolnitve (ter pogosto napolnitve mošnje), ki se na daleč izogne človeškim (miselnim, duševnim, celo biološkim) omejitvam športa. Na koncu koncev pa je tako zmagovanje tudi poseganje v integriteto ljudi, ki šport spremljamo in verjamemo v veljavnost športnih in univerzalnih pravil obnašanja. Držo sodobnega kršitelja lepo ilustrira misel iz eseja Slavoja Žižka Nikomur ni treba biti zloben[3] o "liberalnih komunistih", katerih cilj ni 'služiti denar, ampak spreminjati svet (in pri tem zaslužiti še več denarja).' Navzven torej plemeniti cilji, osebna rast, domnevno pogumno trkanje na skrajne meje človeških zmogljivosti, vzorništvo … v oklepaju pa prevara, pohlep, bolno častihlepje.

Z dopingom onesnaženi šport je podoben totalitarnemu sistemu. Totalitarna moč gre dlje od tradicionalne avtoritarne, ki preprosto zahteva, da se pokoriš njenim zahtevam. 'Totalitarna moč zahteva, da opravljaš svojo dolžnost in pri tem uživaš. (Tako deluje totalitarna demokracija: ni dovolj, da ljudje sledijo vodji, morajo ga tudi ljubiti.)'[4] Postmoderni totalitarni šport pričakuje isto: ni dovolj, da ga prenašaš, pričakuje, da ga boš občudoval, nagrajeval in obsipaval s častmi.

Včasih, ko smo samo "vedeli", so veljala strožja (a ne slabša) pravila obnašanja. Danes, ko ne le da vemo, ampak se tega vsevprek tudi "zavedamo", je svet veliko bolj odprt in sprejemljivih je vedno več različic obnašanja. Zdi se, kot da je vse samo stvar izbire, podlaga izbiranju pa zgolj in samo "kar mi godi".

Meni kljub tako spremenjeni duhovni pokrajini ostaja všeč hoja po daljših poteh, na katerih je manj erozije kot na bližnjicah.

Janez Penca


[1] Slavoj Žižek, You May! Slavoj Žižek on the Meaning of Viagra, LRB, 18. marec 1999
[2] Slavoj Žižek, You May! Slavoj Žižek on the Meaning of Viagra, LRB, 18. marec 1999
3 Slavoj Žižek, Nobody has to be vile, LRB, 6. april 2006

PRIHAJAJO VROČI DNEVI

Prihaja poletje in verjetnost, da bomo morali trenirati in tekmovati v vročem vremenu, se bo močno povečala. Zato velja premisliti o dobrih straneh prilagajanja na vročino.

Trajno močno naprezanje v vročih vremenskih razmerah bolj kot katerekoli druge tekmovalne okoliščine ogroža homeostazo, t.j. notranje okolje v mejah, ki je optimalno za življenje. Kombinacija velike presnovne proizvodnje toplote in omejenih zmožnosti za oddajanje toplote privede do hipertermije (pregretja telesa), ki lahko napreduje do vročinske bolezni, zaradi katere se dosežek močno poslabša.

V laboratorijih za športno znanost so ugotovili, da je sposobnost za dolgotrajno kolesarjenje pri 21˙C manjša kot pri 11˙C, še bolj pa se zmanjša pri 31˙C, ko se močno poslabša VO2max, zvišajo pa se tudi frekvenca srčnega utripa ter rektalna temperatura in temperatura kože. Frekvenca srčnega utripa se zviša v poskusu, da bi telo zadostilo povečanim potrebam po oskrbi s krvjo, in sicer zaradi povečanega pretoka krvi v koži (hlajenje) ter za ohranjanje primernega pretoka v delujočih mišicah.

Izpostavljanje vročini skupaj z naprezanjem ne povzroči samo hipertermije, ampak, če izgubljene tekočine ne nadomestimo, tudi hipohidracijo (premalo tekočine), oboje skupaj pa dramatično poslabša delovno sposobnost. Kritična notranja temperatura telesa je omejujoči dejavnik vadbe v vročini.

Ko prvič trenirajo v vročem vremenu, mnogi izkusijo katerega od znamenj vročinske bolezni, npr. vročinske krče, omedlevico in izčrpanost. Dobra novica pa je, da lahko pojav in resnost znamenj močno zmanjšamo, če se na vročino prilagajamo postopno, z večkratnim primerno odmerjenim izpostavljanjem takim razmeram.

Popolna prilagoditev na vročino zahteva do 14 dni treniranja v vročem vremenu, vendar se ljudje prilagajamo različno hitro. Povečani temperaturi okolja se lahko do neke mere prilagodimo že po samo petih dnevih vadbe v vročem vremenu. V tem času se izboljša nadzor nad delovanjem srca in ožilja, poveča volumen plazme, zniža se frekvenca srčnega utripa, prednostni nalogi krvnega obtoka pa sta oskrba delujočih mišic in površine kože. Volumen plazme se začasno poveča, tako da je telo kos zahtevam po oddajanju toplote, kar doseže tako, da kri usmeri v kožne kapilare. Kratkoročne prilagoditve zmanjšajo subjektivno zaznavo naprezanja in omogočijo prenašanje vročine, dokler ne pride do dolgoročnejših sprememb.

Te nastopijo v naslednjem tednu ali dveh. Med petim in osmim dnevom se termoregulacijski odziv telesa izboljša, tako da znojenje nastopi prej in je tudi močnejše; toplota se tako izgublja v okolje in koža se ohlaja z izhlapevanjem znoja. Tovrstno ohlajanje ne dopušča, da bi se telesna temperatura nevarno zvišala, hkrati pa nekoliko zmanjša potrebo po zniževanju notranje telesne temperature z močnim obtokom krvi v kožo in je tako lahko več usmeri v delujoče mišice.

Okolje, kjer poteka prilagajanje, naj bo čim bolj podobno tekmovalnemu

Po desetih dnevih izpostavljanja vročini se znojenje lahko poveča za dvakrat, čeprav so individualni odzivi enako različni kot količina znoja, ki ga izločijo različni posamezniki (pomislite, kako so nekateri po uri vadbe popolnoma premočeni, medtem ko se drugi le zelo rahlo orosijo). Ne smemo pozabiti, da se v vročih in suhih razmerah žleze znojnice prilagajajo drugače kot v vročih in vlažnih razmerah, zato moramo poskrbeti, da je okolje, v katerem se prilagajamo na nastop, čim bolj podobno tistemu, ki nas dejansko čaka na prizorišču nastopa.

V začetnih fazah prilagajanja na vročino se zmanjša izgubljanje soli z znojem in urinom, zaradi česar se poveča količina zunajcelične tekočine, ki obsega tudi krvno plazmo. Ta proces telesu pomaga ohranjati stabilno notranjo temperaturo, dokler ne pride do kasnejših termoregulacijskih prilagoditev. Volumen zunajcelične tekočine in plazme se normalizira med 8. in 12 dnevom.

S prilagoditvijo na vročino postane telo bolj učinkovito in je bolje opremljeno za zahtevno treniranje. Na vročino prilagojena oseba lahko določeno obremenitev prenaša z nižjo površinsko (koža) in notranjo (notranji organi) temperaturo ter nižjo srčno frekvenco kot oseba, ki ni prilagojena. Ker vlada splošno prepričanje, da je kritična temperatura jedra telesa povezana z zmanjšanjem intenzivnosti vadbe in končno celo z njenim popolnim prenehanjem, si lahko mislimo, kako izboljšanje termoregulacijskih mehanizmov izboljša prenašanje treninških in tekmovalnih obremenitev. Poleg naštetega se zmanjša tudi izraba glikogena v mišicah, koncentracija laktata po obremenitvi pa je nižja.

Čeprav pretirano pitje in soljenje prilagoditve na vročino ne pospešita ali izboljšata, dehidracija ali pomanjkanje soli ovira telo pri odzivanju na vročinski dražljaj, zato je v času prilagajanja na vročino treba skrbeti za ustrezno prepojenost organizma z vodo. Številne raziskave so pokazale, da dehidracija znatno poslabša dosežke in okrevanje po obremenitvah, zato mora biti telo za uspešno prilagoditev na vročino primerno prepojeno z vodo.

Človekova sposobnost prilagajanja na vročino je odvisna od njegove trenutne kondicijske pripravljenosti. Velika VO2max lahko npr. poveča človekovo sposobnost, da se prilagodi in skrajša čas, ki ga potrebuje, da doseže stanje stabilne prilagoditve. Razlog je najbrž to, da so fiziološke prilagoditve na vročino podobne prilagoditvam na trdo treniranje v hladnem okolju. Tako so pri dobro treniranih posameznikih nekatere prvine - povečan volumen plazme, povečana občutljivost na znojenje in redkejši znoj - že na razpolago.

Enako se prilagajamo tudi na pasivno izpostavljanje vročini, tako da imajo ljudje, ki vse življenje živijo v vročem podnebju, prednost pred tistimi, ki žive v hladnejših krajih.

Če se v obdobju treniranja v vročem vremenu nanj prilagajate postopno, potrebujete približno 10 zaporednih dni treninga v takih razmerah, pri čemer morate biti vročini izpostavljeni od 2 - 4 ure na dan. Prva dneva vadite le zelo lahkotno in ne dlje kot 15 do 20 minut. Nato postopno podaljšujte trajanje in povečujte intenzivnost treninga.

Za optimalno prilagoditev je 24 - urno bivanje v ustreznih okoljskih razmerah boljše, kot da trenirate v vročini, preostali del dneva pa počivate v klimatiziranem okolju. Nekaj zelo intenzivne vadbe morate opraviti v enako vročem in vlažnem vremenu, kot ga pričakujete na tekmi, a šele po 4 - 5 dnevih neintenzivne vadbe. Ta postopek združuje zako pasivno kot dejavno izpostavljanje vročini, s čimer dosežemo kar najboljšo prilagoditev, ne da bi se nam bilo treba bati znamenj vročinske bolezni. Postopek prilagajanja lahko okrepimo tako, da pred odhodom na tekmovanje v vročem podnebju 1 - 3 ure na dan treniramo v vročinski komori, a ta način deluje le delno in ga lahko razumemo le kot dopolnilo, ne pa nadomestek za doseganje polne prilagoditve. Malce lahko k prilagajanju na vročino pomaga tudi nošenje neprodušnih oblačil med treningom.

Zaradi časovnih zahtev se športniki včasih ne morejo popolnoma aklimatizirati na vročino. Včasih pa sploh ni časa za kakršno koli prilagajanje, recimo ko sicer zmerno toplo deželo zajame vročinski val. V takih primerih moramo ukrepati na kratek rok; eden od ukrepov je ohladitev telesa pred nastopom v vročini.

Ohladitev pred nastopom je strategija, ki pomaga preprečiti pregretje med naprezanjem s tem, da pred nastopom znižamo telesno temperaturo. Tako nastene nekoliko več prostora za presnovni prispevek toplote s tem, da se podaljša čas varnega in udobnega naprezanja. Pokazalo se je, da predhodno hlajenje ugodno vpliva na vzdržljivostne dosežke v vročih podnebnih razmerah. Poleg tega, da z njim odrinemo utrujenost na poznejši čas, športnikom proti koncu nastopa omogoči, da nekoliko pospešijo ritem gibanja.

Pred nastopom se lahko ohladimo tako, da se izpostavimo mrzlemu zraku ali pa potopimo v mrzlo vodo. Prvo ni ravno praktično, razen če nimamo dostopa do laboratorija za športno znanost ali velikega zmrzovalnika. Z mrzlo vodo pa se lahko ohladimo na dva načina. Eden je, da se z njo prhamo, drugi pa, da se potopimo v kad z mrzlo vodo in kockami ledu. Če se odločite za kad, je treba vodo ohlajati postopno, da se izognemo akutnemu hladilnemu stresu, in sicer je najbolje začeti z vodo, ki ima temperaturo 29˙C in jo na vsakih 10 minut ohladiti za največ 2˙C. Hlajenje naj traja 60 minut.

Poleg tega, da je lažje organizirati tako hlajenje kot izpostavljenje mrzlemu zraku, potapljanje v mrzlo vodo zagotavlja boljše oddajanje toplote s kože, bolj enakomerno znižanje temperature kože in korenitejše znižanje notranje temperature telesa. S pitjem zelo pomagamo sposobnosti telesa, da prenaša toploto. To je najbolj praktična strategija za premagovanje naporov vadbe v vročini. Prilagoditev na vročino, zahteva, da popijemo več tekočine, kot smo jo vajeni v normalnih razmerah. Če za to poskrbimo, bomo uspeli ohranjati potrebni volumen krvne plazme in omogočiti normalen potek znojenja in obtoka krvi, to pa zagotavlja, da bomo lažje in dlje časa lahko vadili dovolj intenzivno.

Prednostna naloga je nadomeščanje izgubljene tekočine

Ker se oksidacija ogljikovih hidratov med vadbo v vročini poslabša, je glavna naloga vnašanje tekočine in ohranjati telo prepojeno z vodo. Nadomeščanje porabljenih OH je drugotnega pomena. Veliko zelo razredčene tekočine (z okrog 2% OH) se je v vročem vremenu izkazalo za boljše (merili so čas obremenitve do popolne izčrpanosti) kot krepak 15% ogljikohidratni napitek.

Celo navadna voda koristi ohranjanju volumna plazme,toda če ji dodamo malce soli, voda raje ostaja v telesu, kar je še posebej pomembno, če se športnik močno znoji in izgublja veliko elektrolitov. Tretjina čajne žličke namizne soli v litru vode bi morala biti dovolj, da voda raje ostaja v telesu.

Če se pripravljate na nastop v vročem vremenu, je prednostna naloga vsekakor ohranjanje organizma kolikor je le mogoče prepojenega z vodo, zato je nadomeščanje z znojenjem izgubljene tekočine izredno pomembno. Zelo pomemben dejavnik je tudi predhodna hidracija, kajti če nastop ali trening že začnete izsušeni, se dosežki še neprimerno bolj poslabšajo. Razredčena ogljikohidratna pijača s ščepcem soli bi morala zadostovati.

Tekmovalec, ki uspehov ne prepušča naključju, se za nastop v vročem vremenu pripravi tako, da se nanj prilagodi, da pred nastopom telo ohladi in da nastop začne dobro "namočen". Različne prvine teh postopkov je treba skrbno načrtovati; ohlajanje pred nastopom naj poteka v urah pred štartom, hidracija pa mora biti stalnica ves čas treniranja in priprave na tekmovanje. Če ravnate v skladu z napisanim in to tudi vadite, boste kos vročini in tekmecem, še posebej tistim, ki jim opisane strategije niso mar.

Vir: Vrhunski dosežek

NEKAJ BESED O ALKOHOLU IN OBNOVI ORGANIZMA

Medtem ko alkohola nikakor ni treba siliti v športnikovo prehrano, pa ni tudi nobenega razloga, da bi ga iz nje popolnoma pregnali. Ena od nesrečnih zvez alkohola s športnom je nesmiselno popivanje po treningu ali uspešnih nastopih, ki se je v nekaterih športnih krogih zelo razpaslo. Nekateri ta vzorec ponavljajo zastrašujoče pogosto in divje, kar kratko in dolgoročno škoduje njihovemu zdravju, odnosom z okolico in njihovim športnim dosežkom.

V nekaterih športih, velja tradicija, da se je treba v družbi sproščati, praznovati ali pomilovati ob izdatni pomoči alkoholnih pijač. To se pogosto dogaja, ko je športnik že pošteno dehidriran in tudi že več ur ni jedel, zaradi česar se vsrkavanje in delovanje alkohola še okrepita. Ko se napijejo, se navadno poskušajo opravičiti z raznimi "globokimi" razlogi kot npr. "krepimo pripadnost moštvu", "saj to počnejo tudi drugi", "saj se bom naslednji dan iztekel, izplezal itd.

Toda alkohol je droga in v velikih količinah tudi strup. Pretirano pitje škoduje telesu - vse je odvisno od tega, kako pogosto in koliko alkohola kdo popije. Alkohol na več načinov škodljivo deluje na postopke, ki jih imenujemo obnova organizma:
- ob tem, ko se žile razširijo, se lahko v poškodovanih tkivih nabere več tekočine;
- poveča se izločanje urina, s tem pa upočasni rehidracija;
- alkohol moti presnovne procese, kot je obnova glikogenskih zalog v jetrih in morda celo v mišicah.

Najpomembneje pa je, da moti zdravo presojo. Opiti športnik redko uboga navodila za obnovo energijskih zalog in ponovno vzpostavitev tekočinskega ravnovesja v telesu - njegove prednosti so v takih okoliščinah povsem drugje. Močno vpliva na to, ali je človek v takem stanju sploh sposoben zadostiti potrebam organizma po ogljikovih hidratih v urah po napornih treninških ali tekmovalnih obremenitvah. Še več, ali mu je tega sploh mar? Mnogi pivci alkohola tega ne zmorejo ali pa izberejo neustrezno mastno hrano, ki "sodi" k alkoholu. Potrebi po OH ne morejo zadostiti niti naslednji dan, ko prespijo slabost in druge posledice prekrokane noči. Obnovi organizma se piše skrajno slabo in zato tudi treningom, ki sledijo.

Popivanje močno škoduje celjenju oz. zdravljenju poškodb in obnavljanju škode, ki jo z rednim treningom povzročamo mišičnim vlaknom. Povečuje možnost nesreč in tudi nevarnost nezgod zaradi tveganega obnašanja zunaj športnih terenov. Mnogo vrhunskih športnikov se je poškodovalo ali celo umrlo na cestah, ker so po zabavah na tekmah sedli pijani za volan.

Razumno uživanje alkohola po ukvarjanju s športno dejavnostjo

Alkoholu se popolnoma izogibajte vsaj 24 do 36 ur po športni vadbi ali dejavnosti, pri kateri prihaja do pričakovanih (razvojnih) poškodb mišičnih vlaken ali do pravih športnih poškodb. Alkohol širi (debeli) žile in lahko škoduje obnovi tkiv ter splošnemu okrevanju po naprezanjih.

Po intenzivnem naprezanju dajte prednost obnovi energijskih zalog in vzpostavitvi ponovnega tekočinskega ravnotežja v telesu. Pripravite si primeren prigrizek in napitek.

Alkoholne pijače (več kot 4% alkohola) niso primerne za nadomeščanje z znojenjem izgubljene tekočine. So tudi zelo siromašen vir ogljikovih hidratov.

Ko zadostite potrebam po energiji in tekočini, lahko zmerno uživate tudi alkohol.

V mrzlem okolju lahko širjenje žil, ki ga povzroči uživanje alkohola, pospeši izgubljanje toplote (npr. pri zimskih športih). V takih razmerah poskrbite, da boste telo ohranjali toplo.

Vir: revija Vrhunski dosežek

HODITI JE DOVOLJENO

Veličastna ponižna hoja

V prvotni človeški skupnosti je bil vsak človek tekmec vsakemu drugemu. Tako je določila narava. Moral jo je ubogati, da je preživel. Tedaj je v pravem pomenu besede živel od skoka, teka in meta. Toda čim dlje je bil na zemlji, tem bolj zapleteno bitje je postajal. Razvil se je v mislečo žival, in biološkim so se pridružile še psihične in družbene sestavine. Tistega, kar je biologija delala milijon let, pa ni pozabil. Zato še vedno skače, teče in meče, čeprav ne več (samo) za golo življenje.

Kraljica športov vsebuje prastare gibe, iz katerih so nastala vsa kompleksna športna gibanja. Kdove zakaj se ljudje po vednost tako z veseljem vračamo k najstarejšim izvirom; najbrž si tudi tako lahko razlagamo, da je preprosta hoja, sicer v nekoliko spremenjeni inačici, postala moderna atletska disciplina.

Hoja nas opominja, da smo po naravi dvonožci. Pokončna drža je rodila civilizacijo. Hoja je vedno tudi korak k drugemu, k srečanju, ki od nas zahteva, da najprej marsikaj postorimo pri samih sebi. Je terapija duha in telesa. Pešci bi morali imeti zastonj socialno zavarovanje: država z njimi prihrani denar. Pokončna drža je hkrati znamenje dostojanstva in občutljivosti - izpostavljenosti. Hoja vabi k skromnosti, zbuja radovednost, spodbuja k tišini in premišljanju. Navdihuje nas za izpraševanje samih sebe, za intimnost, za željo po molku - da bi bolje slišali. Hoja nam pomaga ostati pri-sebi, prisebnost pa potrebujemo, da brez velike škode prenašamo poraze in ob zmagovanju ohranimo trezno glavo. Tako veličastna je ponižna hoja.

Hoja je uvod v k usposabljanju za svobodo, prvi korak k uporu: sama po sebi je sredstvo odpora. Hoja je klic k enotnosti in mnogovrstnosti, oznanja gibanje in akcijo. Ko je v gibanju družba v celoti, ne le posameznik, doživljamo družbeno vrenje in politično napredovanje.

Ljudje hodimo pokonci. Hodci so pravi demonstranti: so ljudje, ki nastopajo zoper krivice, ki se bojujejo, ki se dvigajo in upirajo; napredujejo, korak za korakom, se ne umaknejo in ne utihnejo. Tako dolgi pohodi kot kratki koraki so v zgodovini pustili sledove stopinj. Protestni marši in verska romanja so del tega obsežnega gibanja.

Kljub svoji veličastnosti je hoja danes bolj ali manj zavržena dejavnost. Ljudje se vozijo povsod: na delo, po nakupih, za zabavo. S še posebej nežno starševsko skrbjo prevažajo otroke v vrtce in šole. Mnogi jih pozimi zavite v tople obleke v ogrevanih avtomobilih pripeljejo prav do vrat ene ali druge ustanove. Poleti isto počnejo v ustrezno ohlajenih vozilih. Najbrž ne vedo, da mora otrokov organizem dovolj zgodaj okusiti tako mraz kot vročino, kajti le tako se bo toploto uravnavajoči telesni mehanizem naučil odzivati na vremenske okoliščine z obeh skrajnih koncev toplotne lestvice. Kdor za to ne poskrbi dovolj zgodaj, svojemu otroku dela trajno in nepopravljivo škodo.

Zato z otroško ročico v svoji pot pod noge v vsakem vremenu - pa malo več zdravega prezira namenite zloščeni pločevini. Drobni koraki naših otrok so jamstvo, da bo človeštvo nekoč delalo velike skoke – ne v osvajanju, ampak v svobodnem razmišljanju, pravem poslušanju, zbrani tišini, iskrenem prizadevanju in pristnem razumevanju vseh vrst življenja na našem planetu.

Janez Penca

MENTALNE ZMAGE

Zakaj so "bronasti" srečnejši od "srebrnih"?

Kaj določa občutek ugodja? So to stvari, ki se nam dogajajo, ali zaznava tistega, kar bi lahko bilo?

Primer takega razmišljanja, ki ga psihologi opisujejo z izrazom "protidejstvenost", je, kar se dogaja, ko lovite vlak. Če vam skoraj uspe in se vam vrata zaprejo tik pred nosom, ste pogosto bolj nejevoljni, kot če bi prišli pol ure prepozno.

Psihologija je začela preučevati moč protidejstvenega razmišljanja in zadnji izsledki kažejo, da bi ta mentalna navada znala najpomembneje določati, kako zadovoljni ste s svojim življenjem. Rezultati kažejo, da uspešni in častihlepni svoja očitno gladko tekoča življenja sprevrnejo v vrsto "za las zamujenih vlakov", zaradi česar postajajo nesrečni.

Ena od najbolj zanimivih in hkrati spornih raziskav je ugotovila, da so bili na OI v Barceloni pred 13 leti nosilci bronastih medalj očitno srečnejši od tistih, ki so osvojili srebrne. Ugotovitev je bila presenetljiva, ne najmanj zato, ker je osvojitev srebrne medalje po definiciji boljši izid kot osvojitev bronaste. Zakaj torej relativno dolgi obrazi drugouvrščenih?

Psihologi na čelu z Victorijo Medvec z univerze Cornell v ZDA trdijo, da čustvene odzive športnikov v bistvu poganjajo primerjave z najlažje predstavljivim alternativnim izidom. Za osvajalce srebrne medalje je ta izid zlata medalja; za nosilce bronastih medalj je ta izid četrto mesto.

Lastnike srebrnih medalj so mučile misli kot: "Skoraj sem osvojil/a zlato medaljo, " medtem ko je tretjeuvrščene navduševala misel "Osvojil/a sem medaljo!" Ta ugotovitev je postala učbeniški primer, kako protidejstvenost lahko vpliva na čustva.

Zakaj se športniki, ki so osvojili srebrno medaljo, raje ne primerjajo s tekmeci za seboj kot s tistimi na vrhu? Če nas primerjava v smeri navzdol dela bolj zadovoljne, kaj nekatere od nas žene, da se nenehno primerjamo z boljšimi od sebe in se zato počutimo slabše?

Tesni izidi zgrabijo našo pozornost na način, da povsem obvladujejo naše razmišljanje. Kako? Tako, da iz nas izženejo konkurenčne in morda bolj racionalne načine pojmovanja in vrednotenja naših dosežkov.

Psihologi in ekonomisti so opazili, da znatnega povečanja bogastva ne spremlja tudi enako izboljšanje občutka zadovoljstva. Ta paradoks so pojasnili s težnjo, da se primerjamo asimetrično – z drugimi besedami, osredotočimo se na tiste, ki so boljši od nas.

Študije o bogastvu in dohodkih ena za drugo ugotavljajo, da naše splošno dobro počutje določajo ljudje, s katerimi se primerjamo, in ne tisto, kar objektivno imamo. Za mojo srečo je torej pomembna izbira referenčne skupine.

Primerjava postane posebej prikladna, ko v ospredje stopi osebni odnos – tako npr. druženja bivših sošolcev močno spodbudijo tekmovalne instinkte. Druge referenčne skupine, ki podobno zaostrijo primerjalno razmišljanje, so sosedje, delovni kolegi in družina. Daniel Nettle, psiholog z britanske univerze v Newcastlu, ironično ugotavlja, da je bogat moški pravzaprav vsak, ki zasluži 100 funtov več kot mož ženine sestre.

Zanimiva izjema takemu razmišljanju je študija ekonomistke s Sorbonne, Claudie Senik. Odkrila je, da se v nestabilnih gospodarstvih, kakršno je npr. rusko, posamezniki z referenčnim dohodkom bogatih ne primerjajo zato, da bi bili slabe volje, ampak ker ga razumejo kot kazalec njihove možne prihodnosti. Senikova meni, da v določenih gospodarstvih posamezniki, ki opazujejo bogataše okrog sebe, to jemljejo kot znamenje, da bi se njihov lastni dohodek lahko v kratkem zvišal, kar prispeva k njihovi sreči.

Če človekovo srečo določa tisto kar bi lahko bilo, je dobra novica to, da lahko zgrabimo nadzor nad njo tako, da se bolje zavemo, kaj se plete v našem okolju, kar našo pozornost speljuje k posameznim primerjavam, pričakovanjem in alternativnim izidom, in tako oblikuje naše razmišljanje. In ko tako obupani gledate za vlakom, ki ste ga spet za las zamudili, se raje potolažite z mislijo, da bi za njim lahko tekli tako hitro, da bi vas potem, ko bi ga ujeli, v vagonu zadela srčna kap.

Ali se že ne počutite bolje?

Raj Persaud, specialist psihiater v londonski bolnišnici Maudsley, Financial Times 10.-11. september 2005; članek v svojem dnevniku v Sobotni prilogi Dela z 12. novembra 2005 omenja prof. dr. Renata Salecl

RAZISKAVA - PREHRANA

Prehrana – nova medicina

Avtor Paul Clayton je višji predavatelj na Inštitutu za optimalno prehrano in član Kraljeve družbe za medicino.

Skozi vso človeško zgodovino ljudje v glavnem umiramo zaradi poškodb in okužb. Moderna medicina beleži znatne zmage v boju zoper oboje, in danes so glavni vzroki pešanja zdravja in umiranja kronične degenerativne bolezni: koronarna srčna bolezen, artritis, osteoporoza, Alzheimerjeva bolezen, katarakt in rak.

V zahodni Evropi ima pet od šestih ljudi med šestdesetim in sedemdesetim letom starosti eno ali več teh bolezni. Zdravila lahko lajšajo bolezenska znamenja, malo pa lahko spreminjajo njihovo podlago, ki se navadno samo še slabša. Osnovana na zamisli "čarobne krogle", ki sta jo zagovarjala ustanovitelja moderne farmakologije Robert Koch in Paul Erlich, zdravila največkrat ustavijo en sam korak v zapletenem procesu, ki vodi k bolezenskim znamenjem; ta strategija redko zdravi in je pogosto povezana z neprijetnimi stranskimi pojavi.

Moderna medicina se v glavnem obnaša kot krizni management: Počakaj na diagnozo in nato začni zdraviti. Toda do trenutka, ko se znamenja pojavijo, v telesu že nastane škoda, ki ji zdravila niso kos. Kronične degenerativne bolezni kot sta npr. koronarna srčna bolezen in Alzheimerjeva bolezen dolgo delujejo prikrito. Po daljšem času se pojavijo znamenja in zdravnik postavi diagnozo. Iz tega sledi, da je večina očitno zdravih ljudi pravzaprav večino življenja "pred-bolnih". V telesih nosimo seme bolezni, ki nekega dne postane očitna in nas morda celo ubije. V arterijah nastajajo obloge, kosti postajajo vedno redkejše, možganske celice umirajo; konča se s srčnim napadom, osteoporotičnim zlomom kosti in upadom intelektualnih in spominskih sposobnosti.

Toda ali so ta stanja neizogibno degenerativna? Resnično preprečevalna medicina, ki bi vso pozornost osredotočila na "pred-bolne", bi jih morda lahko popravljala sproti, še preden bi se pojavilo prvo znamenje.

Dandanes so znani genetski dejavniki tveganja za vse kronične degenerativne bolezni in so seveda za posameznika, ki jih ima, zelo pomembni. Na ravni populacije pa migracijske študije potrjujejo, da so te bolezni v glavnem povezane z dejavniki, ki jih prinaša način, kako človek živi – to so telesna dejavnost, kajenje, prehranjevanje. Slednje je najlažje spremeniti, hkrati pa je najbolj raznovrstno orodje za vplivanje na presnovne spremembe, ki so nujne, da tehtnico nagnemo v prid zdravja.

Vsa biološka tkiva so dinamična. Njihova navidezna konstantnost prikriva nenehen tok, v katerem vzporedno potekajo procesi razpadanja in obnavljanja. Kosti se nenehno obrabljajo in dograjujejo, enako sklepi. V arterijah se stalno nabira aterom, a se tudi stalno lušči s sten. Če so anabolni in katabolni procesi uravnoteženi, tkivo ostaja nedotaknjeno in človek ohranja dobro zdravje. Toda če je stopnja propadanja samo za kanček hitrejša od stopnje obnavljanja, telo izgublja zdrava tkiva, predbolezensko stanje se slabša in končno vznikne bolezen. V mnogih primerih je osnovni razlog za nastanek kronične degenerativne bolezni pomanjkanje večjega števila mikrohranil.

Mnoge obsežne raziskave na nacionalnih ravneh ugotavljajo, da je nedohranjenost tudi v razvitih deželah dokaj pogosta. Ne gre za pomanjkanje kalorij ali mikrohranil, značilno za revne, razvijajoče se dežele (nedohranjenost "A"), ampak za pomanjkanje večjega števila mikrohranil, ki ga navadno spremlja kalorično ravnotežje ali presežek (nedohranjenost "B"). Američani so s pomočjo vprašalnikov izmerili uživanje klasičnih mikrohranil v smislu priporočenih prehranskih odmerkov (RDA), ki naj bi ljudi varovali pred boleznimi, ki jih prinaša tako pomanjkanje. Razširjenost in resnost nedohranjenosti "B" se še zaostrita, če spisku dodamo še nekaj novih mikrohranil, kot so esencialne maščobne kisline, razne vlaknine, ksantofili, flavonoidi itd. V številnih razvitih deželah jih ljudje zaužijejo daleč premalo.

Razširjenost večstranskega pomanjkanja mikrohranil ima različno podlago:
· Ljudje smo se razvili za dejavno življenje in bi morali zaužiti od 3000 do 4000 kalorij na dan. Danes nismo več lovci in nabiralci sadežev, živimo sedeče življenje in potrebujemo manj kalorij. Tek se nam je nekoliko zmanjšal, a ne dovolj, saj je med nami še veliko pretežkih ljudi. Toda s tem, ko jemo manj, zaužijemo tudi manj mikrohranil.
· Večina predelane hrane je siromašne z mikrohranili, industrijsko predelane hrane pa pojemo več kot kdajkoli v svoji zgodovini. V letu dni (2001-2002) se je npr. v Veliki Britaniji uživanje sveže zelene zelenjave zmanjšalo kar za 7%.
· Vedno več polj je siromašnih s pomembnimi minerali ali pa so jih izčrpali s preveč intenzivnim poljedelstvom. Teh rudnin primanjkuje tudi rastlinam in živalim, ki jih na taki zemlji gojijo in redijo – zato npr. prebivalci Zahodne Evrope s hrano zaužijejo tako malo selena.
· Kajenje, sončenje, onesnaženje in pretirano uživanje alkohola telesu jemlje antioksidante.
· S staranjem nam primanjkuje vedno več mikrohranil.

Raje dodatki prehrani kot zdravila
V poročilih WHO in drugih organizacij so prepričljivi dokazi, da nedohranjenost B povzroča kronične degenerativne bolezni. Če je tako, je logično, da jih ne bi smeli zdraviti z zdravili, ampak z mnogostranskim bogatenjem prehrane z mikrohranili ali "farmako-prehranjevanjem". To je lahko v obliki tablet in kapsul – "nutracevtika" – ali s "funkcionalno hrano". Doslej nutracevtika ni bila kdove kako priljubljena, saj je za farmacevtske tovarne dokaj nedobičkonosna – izdelke je težko patentirati – poleg tega pa je to strategija, ki se ne ujema prav dobro z modernim medicinskim intervencionizmom.

V preteklih 100 letih je industrija zdravil v razvoj cele vrste domiselnih in močnih zdravil proti boleznim, ki nas pestijo, vložila ogromno denarja. Medicinsko usposabljanje je zavito v farmacevtsko izrazoslovje, in ta pristop nas je oskrbel z izjemno orodjarno terapevtskih orodij za zdravljenje bolezni in akutnih zdravstvenih stisk.

Toda farmacevtski model je ustvaril tudi nezdravo kulturo odvisnosti, v kateri le redki med nami prevzemajo odgovornost za lastno zdravje. Namesto tega smo jo predali v roko zdravstvenim strokovnjakom, ki o ohranjanju zdravja in preventivi vedo veliko manj kot o zdravljenju bolezni. Usposobljeni so le za ravnanje z boleznijo oz. njenim poznim stadijem, ko izbruhnejo simptomi. Lahko bi povlekli vzporednico z mehanikom, ki o vzdrževanju avtomobila ne ve nič, ker so ga učili popravljati samo vozila, ki so se poškodovala v nesrečah.

Poznamo mnoga blažilna sredstva in načine zatiranja bolezenskih znamenj, a zelo malo zdravil v pravem pomenu besede. Ko so farmacevtsko industrijo osnovali na Kochovih in Ehrlichovih "magičnih kroglah", so začeli na napačnem koncu. Farmakologija bi morala slediti Pasteurju, ki je proti koncu svoje poklicne poti spoznal, da je le terrain (naša notranja fiziologija) pomembnejši od vsega drugega. In le terrain je v slabši formi, kot je bil kdajkoli doslej prav zaradi vedno hujše nedohranjenosti "B".

Kaj pa dokazi?
Težava zagovornikov te trditve je pomanjkanje trdnih dokazov. Imamo pravo bogastvo epidemioloških podatkov, ki dejavnike prehrane povezujejo z zdravstvenimi stanji in bolezenskimi tveganji, pa tudi precej podatkov o mehanizmu, kako vzajemno delujejo prehranski dejavniki in biokemija našega telesa. Toda skoraj vse študije o posredovanju z mikrohranili z omembe vredno izjemo omega 3 maščobnih kislin so doslej dale samo sporne ali negativne rezultate. Z drugimi besedami povedano, zdi se, da naša znanost nima nobene napovedovalne moči. Ali jo to dela neveljavno? Morda pa ji preprosto zastavljamo napačna vprašanja?

Ker so zasidrane v farmakološkem razmišljanju, večina raziskav o posredovanju z mikrohranili poskuša izmeriti vpliv enega samega mikrohranila na pojav bolezni. Klasični pristop pravi, da če daš poskusnim osebam sestavljeno formulo in požanješ pozitivne rezultate, ne moreš razbrati, katera sestavina pripravka deluje koristno. Zato moraš preskusiti vsako posebej. Toda na področju prehrane to ne deluje. Tu je nekako tako kot bi mehanik, ki se sooča s kronično slabo vzdrževanim vozilom, vztrajal pri poskusni vožnji, potem ko zamenja oljni filter; nato vztraja pri drugi, ko zamenja eno od svečk – in tako naprej.

Vsak posamični poseg stanja ne bo spremenil v tolikšni meri, da bi zaznali izboljšanje. Da bi avto tekel opazno bolje in trajal dlje, je potreben obsežnega popravila. Podobno je z ljudmi: če želijo živeti dlje in bolj zdravo, morajo telesu nuditi obsežno prehransko podporo. Za bolezen koronarnih žil je znano, da ni samo enega samega šibkega člena. Zahodnjaška prehrana in način življenja lahko kemijo krvi in žilno fiziologijo potisneta v številne patologije. Najboljši terapevtski odziv mora zato združiti razna mikrohranila, da normalizira le terrain (to je osnova farmakoprehranskih tečajev, s katerimi britanske družinske zdravnike izobražujejo na Kraljevem kolidžu za splošne zdravnike).

Ali je torej nujno razčleniti prehranski status vsakega posameznika in potem formulo oblikovati posebej zanj ali zanjo? Na koncu koncev je res, da različni ljudje živimo različno in se različno prehranjujemo. Enemu lahko manjka vitamina E, metilne skupine in omega3 olj, drugemu vitaminov C in B12, bakra in selena. Tretji morda uživa premalo izoflavonov in likopina.

Seveda ni mogoče razčleniti milijonov in milijonov individualnih primerov; saj jih tudi ni treba. Vemo namreč dvoje. Prvič, velika večina ljudi uživa manj mikrohranil, kot jih potrebujejo. Drugič, večina mikrohranil je zelo varnih. Zato je najbrž obsežen in univerzalen program dopolnjevanja prehrane z njimi stroškovno najbolj primeren in varen način izboljšanja splošnega zdravja ljudi.

Ovire farmako-prehranjevanju
Človek se ne sme ujeti v past, ki pomeni, da bo eno "čarobno kroglo" zamenjal z drugo. Kljub temu naj bi farmako-prehranski programi za degenerativne bolezni pomenili to, kar antibiotiki pomenijo za infekcijske. Potencialni prihranki pri zdravstveni negi so zato velikanski. Socialne posledice predvidenih vplivov na razširjenost bolezni in smrtnost, ki bi lahko pomenile do 25 dodatnih let življenja v srednjih in poznejših letih, so seveda še veliko pomembnejše in privlačnejše.

Nastajajoča znanost je že ustvarila farmako-prehranjevalne programe, s katerimi zdravi številne zelo hude bolezni. Skoraj vsak klinični znanstvenik s področja mikrohranil poziva k povečanemu uživanju likopina, rezistentnega škroba, ribjih olj itd.

So pa ovire. Farmacevtska industrija izraža dvome, in to z razlogom. Na Finskem so s preprostimi spremembami v prehranjevanju tako rekoč prepolovili število srčnih napadov in kapi v 80-tih in 90-tih letih, kar je imelo za posledico močan upad prodaje zdravil. Britanski zdravniki, ki so se udeležili začetnega tečaja prehranske terapije na Univerzi v Surreyu, so pozneje poročali o do 30-odstotnem prihranku pri predpisovanju receptov. Če bi taki tokovi začeli vladati na nacionalnih ravneh, bi bila to za proizvajalce zdravil zelo neprijetna novica.

Nedavne smernice Evropske zveze o prehranskih dopolnilih kažejo, da so na sestavljavce smernic vplivali proizvajalci zdravil. Gotovo bodo škodile porajajočim se farmako-prehranskim poslom s tem, da bodo vsilile ravni hranil v prehranskih dopolnilih na vrednosti "priporočenih odmerkov hranil". Nedavne medijske grozljivke o nekaterih vitaminih in zelenem čaju so pomagale potrošniške skupine potisniti v tabor, ki nasprotuje prehranskim dopolnilom.

Vsekakor so težave z današnjo industrijo prehranskih dodatkov in načinom njihovega trženja. To je posel, vreden skoraj 600 milijonov dolarjev na leto. Večina teh pripravkov ni dobro zasnovana in večina ljudi jih ne jemlje dovolj dolgo in redno, da bi lahko govorili o kakih vidnih pozitivnih učinkih. Mnoge proizvajalce vitaminskih pripravkov so tudi upravičeno obtožili mazaštva. A iz vsega, kar smo prebrali, vendar lahko rečemo, da je na strani farmako-prehranjevanja kar precej zagona. Pokazalo se je namreč, da je funkcionalna hrana močno izboljšala zdravstveni status Japoncev in Fincev.

Obstaja še en dvom, vreden temeljitega premisleka. Ali mikrohranila, ki jih ponujajo kot dodatke hrani, res delujejo enako kot mikrohranila, ki so del naravne hrane? Te snovi npr. v jabolku delujejo še s stotinami drugih učinkovin, in njihove popolne sinergije, tj. medsebojnega dopolnjevanja dejavnikov, znanost še dolgo ne bo razvozlala. Sicer pa se je moč kakršnemukoli mazaštvu izogniti na zelo preprost način. Namesto da bi jemali tablete, kapsule in praške, se lahko ravnamo po navodilih WHO, ki samo sledijo zdravi pameti. Uživajmo čim več hrane z naravnimi mikrohranili, čim več živo- in raznobarvnih sadežev in temno zelene zelenjave. Ne pozabimo, da smo "sedeči" šele dobrih sto let in da je naše telo ustvarjeno za krepko vsakodnevno delo, ki zahteva veliko energije, od 3000 do 4000 kalorij na dan. Dejaven človek pa je tudi dober jedec. Kdor z bolj ali manj nepredelano naravno hrano v telo vnese 3000 do 4000 kalorij na dan, gotovo zaužije tudi dovolj mikrohranil, za katere vemo, da odvračajo degenerativne bolezni. Torej: hrane naj bo veliko, biti mora sveža, "živa", kalorij pa naj bo toliko, kolikor jih porabimo. Če jih je preveč, nam bo povedala tehtnica ali pogled na svoje golo telo v ogledalu.

Vir: Prospect (prevod objavljen v reviji Vrhunski dosežek)