ZMAGOVANJE

Petra Majdič je po eni od svojih sijajnih letošnjih zmag dejala, da se vsake veseli, kot da je zadnja. Dodala je, da z neprikritim veseljem na cilju želi tekmicam med drugim pokazati, da jih spoštuje.

V športnem svetu krožijo številne krilatice o zmagovanju. Med najbolj znanimi sta dve, ki ju eni pripisujejo legendarnemu ameriškemu trenerju Vincu Lombardiju, drugi pa nekdanjemu managerju nogometnega kluba Liverpool, Billu Shankleyu: "Zmaga ni vse, zmaga je edina stvar na svetu." in "Poraz je hujši od smrti. Z njim moraš namreč živeti." Tretja, ki se pojavlja tudi kot napis na majici, je: "Drugouvrščeni je prvi poraženec."

To so trde besede, ki bi jih moral poznati vsak trener zato, da z njimi nikoli ne bi nastopal pred svojimi mladimi varovanci. Predvsem najmlajšimi, ki se morajo tako zmagovanja kot izgubljanja naučiti na čim mehkejši, human način. V Alicini čudežni deželi velja pravilo: "Vsi so zmagali in vsi morajo dobiti nagrade." V našem ne tako čudežnem svetu ne moremo vsi zmagovati in dobivati nagrad. Vsaj ne ves čas. Da bi preživeli v resničnem svetu, se moramo naučiti dvojega: zmagovati trezno in izgubljati prisebno. Pretirano čaščenje zmagovanja, ki se sprevrže v zmagovanje za vsako ceno, je največji onesnaževalec sodobnega športa. Če nočemo, da je šport vojna, moramo nasprotnika spremeniti v tekmeca, kajti nasprotnik je zoper mene in me želi uničiti, medtem ko je tekmec v igri zato, da me dela boljšega. Zmaga in poraz sta tako tesno povezana, da pravzaprav v temelju določata drug drugega: brez premaganca ni zmagovalca. Zmagovalec bi moral biti hvaležen tekmecu, ki ga je premagal, zato ker je iz njega priklical tisto najboljše, kar je z dolgimi urami treniranja nakopičil v svojem telesu in duhu. Ob tem velja pomisliti, da človeštvo malikuje tekmovanje, medtem ko narava, nasprotno, nagrajuje sodelovanje. Za ljudi je značilno, da slavimo eksces in preobilje, narava pa vsak eksces slej ko prej zajezi. Narava je pametna, saj ima skoraj pet milijard let izkušenj.

V tem smislu lahko na zmagovalce in premagance gledamo kot na čebele in rastline. V njihovem odnosu ni poraženca, zmagovalke so oboje; če stvar gledamo tako, lahko človeka v poštenem športnem boju premagaš, ne da bi ga ponižal. Daš mu možnost za učno izkušnjo, ki mu je nadarjenost ni mogla podeliti: kako se pobrati, potem ko padeš. V takem kontekstu je veselje, ki ga ob zmagah doživlja (in kaže) Petra Majdič, tudi izraz spoštovanja do tekmic, ki so ji pomagale, da je potrkala na skrajne meje svojih zmogljivosti. Njena misel, da je vsaka zmaga lahko zadnja, pa je pomembno sporočilo za vse, ki jih zmagoslavje preveč opijani in poraz prehudo potre: ne pozabite, da je življenje tudi zunaj športa in onkraj zmagovanja.

Janez Penca

Vrhunski dosežek 1-2008

"KULTURA" DOPINGA

Bližnjice so za nestrpne.

Na otoku Cresu je vzpetina, kamor me 'potegne', ko je voda premrzla za plavanje. Takrat rad hitreje ugriznem v kolena in na vrhu uživam, ko se v telesu umirjajo sokovi. To pomeni, da včasih na poti ne vidim stvari, ki jih je vredno videti. Zato do nekega letošnjega vzpona nisem opazil, da se od steze, po kateri sem hodil, vijejo komaj opazne zanke, ki so očitno ostanki prvotne, v mehkejših krivuljah speljane pešpoti.

Bližnjice so spremenljivke, ki nastopajo v funkciji cilja. Kjer ni cilja, se ljudem navadno niti ne ljubi utirati bližnjic. Bližnjice so zato, da hitreje prideš na cilj. Od prvotnih poti se ne razlikujejo samo po dolžini, ampak tudi po videzu in občutku, ki ga imaš, ko nanje polagaš korak. Navadno so bolj razdrapane, blatne ali kamnite in nasploh bolj negotove in za hojo neprijetne; ne le zato, ker jo po njih ubira večina ljudi, ampak tudi zato, ker po strmih bregovih potekajo manj povprek in bolj naravnost proti cilju – navzgor. Taka pot je izpostavljena eroziji.

Na bližnjice spominja doping. Z njegovo pomočjo je pot do cilja - zmage ali rekorda - hitrejša. Ne gre niti brez erozije, moralne in fizične, ki pa ju uporabniki dopinga lahkega srca vzamejo v zakup. Najbrž je vzrok v tem, da živimo v družbi, kjer je tveganje nekaj vsakdanjega, celo pozitivnega in kjer ni več simbolnega reda sprejetih pravil, ki bi nam predpisovala, kako naj se obnašamo. Vse svoje vzgibe od sloga oblačenja, etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti itd. do doseganja rekordov vedno bolj doživljamo kot stvar izbire. Vse je osvojila "refleksivnost", vse dojemamo kot nekaj, kar se je moč naučiti in za kar se je moč preprosto odločiti. Množično jemanje dopinga je odsev postmodernega spleta dejavnikov, za katerega je značilna človekova nagnjenost k eksperimentiranju s svojim življenjem.

Goebels je menda rekel: 'Ko slišim besedo "kultura", sežem po pištoli.' 'Ko slišim besedo "kultura", sežem po čekovni knjižici,' pravi cinični producent v Godardovem Le Méprisu. Levičarsko geslo obrne Goebelsovo izjavo: 'Ko slišim besedo "pištola", sežem po kulturi.' Kultura je lahko učinkovito protiorožje pištoli. Izbruh nasilja tli v človekovi nevednosti in omejenosti. Toda to idejo spodkopava vzpon nečesa, kar filozof in psihoanalitik Slavoj Žižek imenuje 'postmoderni rasizem', za katerega je značilna neobčutljivost za premislek – tako se neonacistični obritoglavec, ki pretepa črnce, zaveda, kaj dela, a to vseeno počne. [1]

Tudi športnik, ki jemlje doping, ve, kaj počne, pa ga vseeno jemlje. V svoji nevednosti ali omejenosti nad seboj izvaja nasilje, a mu kultura tega očitno ne pomaga preprečiti - je popolnoma neobčutljiv za premislek, kar se, ko ga razkrinkajo, praviloma kaže v skrajno neokusnem pojasnjevanju početja, ki se mu vdaja.

Stari so rekli: 'Kar se mora, ni težko.' Podobno je Kant formuliral kategorični imperativ: 'Svojo dolžnost zmoreš izpolniti, zato ker jo moraš.' Običajni negativni pristavek tej formuli je definicija moralnega zadržka: 'Tega pač ne moreš storiti, zato ker ne smeš.'

Danes je Kantov 'Zmoreš, ker moraš,' obrnjen na glavo v 'Moraš, ker zmoreš.' To je pomen viagre – pravi Žižek v svojem sijajnem eseju iz leta 1999 -, ki obljublja obnovo moške erekcije na povsem biokemičen način in obide vse psihične težave. Zdaj, ko za erekcijo poskrbi viagra, ni izgovora: imej seks, kadarkoli moreš; in če ga nimaš, bi se moral počutiti krivega. To je harmonizirano z modrostjo new agea, ki pravi: 'Dolžan si doseči samouresničitev in samoizpolnitev, zato ker to zmoreš.' [2]

Človek se nasiti tudi tega.

Zamenjajte viagro za doping in erekcijo za rekorde ter zmage, pa ste sredi krasnega novega sveta današnjega športa. Moraš, ker (dodobra kemiziran) zmoreš. Tihi zagovorniki dopinga vprašanje o uporabi nedovoljenih ergogenih sredstev radi zrinejo na načelno raven (vzeti sintetični vitamin C je npr. enako kot vzeti sintetični anabolni steroid ali eritropoetin, oboje je namreč vnašanje tuje substance v telo) ali pa naredijo problem iz poseganja v osebno svobodo (objavljanje imen naj bi npr. škodilo "osebni neokrnjenosti" kršiteljev). Ampak v športu, ki je onesnažen z dopingom, niso samo onesnaževalci, so tudi tisti, ob katere nesnaga pljuska. Ogoljufani so vsi, ki verjamejo, da je prav, da srce nosiš na dlani in da nimaš nobenih skrivnosti, kaj šele umazanih. Ogoljufani so zato, ker "rekord" ali "zmaga", nad katerima so se iskreno navduševali, nista vredna, da bi ju zapisali brez narekovajev. S pomočjo dopinga dosežena zmaga je zmaga na kemičen način, bližnjica do samouresničitve in samoizpolnitve (ter pogosto napolnitve mošnje), ki se na daleč izogne človeškim (miselnim, duševnim, celo biološkim) omejitvam športa. Na koncu koncev pa je tako zmagovanje tudi poseganje v integriteto ljudi, ki šport spremljamo in verjamemo v veljavnost športnih in univerzalnih pravil obnašanja. Držo sodobnega kršitelja lepo ilustrira misel iz eseja Slavoja Žižka Nikomur ni treba biti zloben[3] o "liberalnih komunistih", katerih cilj ni 'služiti denar, ampak spreminjati svet (in pri tem zaslužiti še več denarja).' Navzven torej plemeniti cilji, osebna rast, domnevno pogumno trkanje na skrajne meje človeških zmogljivosti, vzorništvo … v oklepaju pa prevara, pohlep, bolno častihlepje.

Z dopingom onesnaženi šport je podoben totalitarnemu sistemu. Totalitarna moč gre dlje od tradicionalne avtoritarne, ki preprosto zahteva, da se pokoriš njenim zahtevam. 'Totalitarna moč zahteva, da opravljaš svojo dolžnost in pri tem uživaš. (Tako deluje totalitarna demokracija: ni dovolj, da ljudje sledijo vodji, morajo ga tudi ljubiti.)'[4] Postmoderni totalitarni šport pričakuje isto: ni dovolj, da ga prenašaš, pričakuje, da ga boš občudoval, nagrajeval in obsipaval s častmi.

Včasih, ko smo samo "vedeli", so veljala strožja (a ne slabša) pravila obnašanja. Danes, ko ne le da vemo, ampak se tega vsevprek tudi "zavedamo", je svet veliko bolj odprt in sprejemljivih je vedno več različic obnašanja. Zdi se, kot da je vse samo stvar izbire, podlaga izbiranju pa zgolj in samo "kar mi godi".

Meni kljub tako spremenjeni duhovni pokrajini ostaja všeč hoja po daljših poteh, na katerih je manj erozije kot na bližnjicah.

Janez Penca


[1] Slavoj Žižek, You May! Slavoj Žižek on the Meaning of Viagra, LRB, 18. marec 1999
[2] Slavoj Žižek, You May! Slavoj Žižek on the Meaning of Viagra, LRB, 18. marec 1999
3 Slavoj Žižek, Nobody has to be vile, LRB, 6. april 2006

OTROK JE OČE ODRASLEGA

Zakaj ljubezen šteje

Ko so raziskovalci preučevali možgane romunskih sirot – otrok, ki so jih od rojstva pustili, da so jokali v svojih posteljicah in niso imeli niti najmanjše priložnosti, da bi s kako odraslo osebo ustvarili tesno vez – so v tistem delu možganov, ki človeku omogoča, da čustvuje, da se rahločutno povezuje z drugimi ljudmi, da okuša zadovoljstvo in ceni lepoto, odkrili pravo pravcato črno luknjo. Zaradi tako grenkih najzgodnejših izkušenj ti otroci niso sposobni, da bi se razvili v vsestransko razvita človeška bitja. Izkušnje v prvih 24 mesecih življenja odločilno vplivajo tako na razvoj možganov kot osebnosti, zato bi nam morale biti še kako mar.

Kanadska psihologinja Margaret Ainsworth je prva opozorila na čvrsto zvezo med izkušnjami zgodnjega otroštva in oblikovanjem osebnosti. Večji del 60-tih let je sedela za dvosmernim ogledalom v Baltimoru in opazovala, kako se eno leto stari otroci igrajo s svojimi mamami. Zapisovala si je, kaj se je dogajalo, ko je mati za nekaj minut zapustila sobo, in kako se je otrok odzval, ko se je vrnila. Naredila je še korak naprej in preučevala, kaj se je dogajalo, če je namesto mame v sobo stopila tujka in se z malčkom poskušala zaplesti v igro.

Njena raziskava je pokazala, da otrokov razvoj ni seštevek splošne zmešnjave izkušenj, ampak neposreden rezultat načina, kako se je nanj odzival in kakšne odnose je z njim/njo tkal njegov/njen skrbnik. Nemaren, obremenjen ali nedosleden roditelj dojenčka neguje tako, da se razvije v zaskrbljenega, prestrašenega, negotovega ali vase zaprtega otroka. Nadaljnje raziskave so pokazale, da način, kako enoletnik navezuje stike z drugimi, natančno napoveduje, kako se bo obnašal, ko bo star 5 in 8 let.

Toda dokazi, s katerimi nas oskrbujejo psihologi, nikoli čisto do kraja ne prepričajo dvomeče javnosti. Sediš v sobi in opazuješ dojenčke – kakšen dokaz pa vendar je to!? Kako lahko sploh kdo trdi, da ve, kaj dojenček čuti in misli? Kaj niso to samo zmedena ugibanja? Poleg tega je cel rod feministk psihologe obsodil, da so se zarotili zoper zaposleno žensko in da jo hočejo prikovati na dom. Vprašanje razvoja dojenčka so nenadoma močno spolitizirali. O zvezi med najzgodnejšimi izkušnjami in osebnostjo vlada precejšnja zmešnjava. Ko stvari skrenejo s prave poti, so seveda krivi starši, drugače pa njihovo vlogo zmanjšujejo.

Psihoterapevtka Sue Gerhardt je v knjigi Why Love Matters (Zakaj ljubezen šteje) pogumno zakoračila na področje, koder so se drugi zadnja leta bali stopati. Že res, da je prepuščeno staršem ali popestujejo jokajočega otroka ali pač ne, toda učinki takega ali drugačnega ravnanja se vtisnejo v dojenčkove možgane in krojijo njegovo osebnostno podobo v poznejših letih. Pošiljanje eno leto starih otrok v jasli ali drugačno varstvo se zna izkazati za veliko usodnejšo odločitev, kot si morda mislimo.

Upoštevajoč najnovejše izsledke s področja nevrokemije Gerhardtova ugotavlja, da otrokove najzgodnejše čustvene izkušnje merljivo vplivajo na njegov nadaljnji razvoj v odraslega. Vsakodnevno vzajemno delovanje dojenčka in matere neposredno vpliva na to, kako se razvijajo njegovi možgani. Ne gre za spoznavne spretnosti, npr. kako hitro se otrok nauči brati, pisati in šteti do 10. Avtorico zanima zveza med ljubeznijo, ki jo prejemamo v najzgodnejšem otroštvu in vrsto človeka, v katerega se razvijemo. Kdo smo, ni niti kodirano ob rojstvu niti postopno zbrano v letih življenja, ampak je v naših možganih zapisano v prvih 24 mesecih po rojstvu kot neposreden odziv na to, kako nas imajo starši radi in kako skrbijo za nas.

Naše najzgodnejše izkušnje niso samo položene v nas kot spomini ali vplivi; prevedene so v natančne fiziološke odzive v možganih, ki nato postavijo nevrološka pravila, kako bomo ravnali s svojimi občutji in občutji drugih v vsem preostalem delu življenja. Ne gre za vprašanje ali-ali (narava ali okolje), ampak za to, kar smo dobili od narave in kako s tem ravnamo. "Nič ni samodejnega. Otrokovi možgani so možgani, kakršni nastanejo po njegovih posebnih izkušnjah z ljudmi," pravi Sue Gerhardt.

Glavni igralec v tej odvijajoči se drami slehernika je hormon kortizol. Ko je dojenček vznemirjen, hipotalamus, ki se nahaja pod možgansko skorjo v središču možganov, izloča kortizol. Normalna količina kortizola je dobra stvar, toda če je otrok stresu izpostavljen predolgo ali prepogosto, kortizol možgane preplavi; v stresnih okoliščinah se otrok odziva na dva načina, ali s premalo ali pa s preveč kortizola. Preveč kortizola povzroča potrtost in zaskrbljenost, premalo pa čustveno neobčutljivost in napadalnost. Otroci alkoholikov imajo navadno povišan kortizol, enako tudi otroci preobremenjenih mater.

Bistveno je to, da dojenčki svojih odzivov na stres ne morejo uravnavati sami, ampak se tega naučijo samo skozi ponavljajoče se izkušnje dveh vrst: ali jih kdo drug iz stiske reši ali pač ne. Preko pozitivnih izkušenj se naučijo, da se lahko na ljudi zanesejo, da se bodo odzvali na njihove potrebe, in v takih okoliščinah se njihovi možgani naučijo izločati samo dobrodejno količino kortizola. Osnovna – tj. koristna - raven kortizola se bolj ali manj za vedno vzpostavi v prvih 6 mesecih življenja.

Dojenčki so tako kot mladiči vseh sesalcev rojeni s programom za preživetje, a človeška posebnost je, da je naš program preživetja v svetu nujno povezan s soljudmi. S prisrčnim smehljajem, ki smo ga sposobni že davno preden shodimo ali spregovorimo, odrasle v našem življenju dovolj očaramo, da nam odpustijo neprespane noči in nas želijo ohraniti pri življenju. In ko se dojenčku zasmejemo starši, ga s tem poučimo, da je dobro sporazumevanje nagrajeno in ga tako oskrbimo z željo po še boljšem. Dobro starševstvo ni le vir dojenčkovega ugodja, ampak poskrbi za razvoj tistega dela otrokovih možganov, ki omogoči, da razvije samonadzor in empatijo in da občuti povezanost z drugimi. Vzajemno delovanje med dojenčkom in njegovimi skrbniki je avtocesta od zgolj človeškega k resnično humanemu.

Vlade razvitega sveta, ki v središče postavljajo pehanje za gospodarsko uspešnostjo, staršem ne omogočajo, da bi zadostili vitalnim potrebam svojih otrok v prvih dveh letih njihovega življenja. Zato jih v najpomembnejših dveh letih razvoja veliko pogreša kakovostno interakcijo s svojimi najbližjimi in imajo zaradi tega pozneje vedenjske, učne in osebne težave. Knjiga Zakaj ljubezen šteje bi morala biti obvezno branje za vse starše, učitelje in politike.

Pripravil: Janez Penca

NAJ BODO VSEM ODRASLIM MAR VSI OTROCI

Pred časom sem bral intervju s starejšim britanskim trenerjem. Na vprašanje, kaj ga najbolj moti pri delu, je odvrnil, da se otroka, ki dobro (ali slabo) skoči, teče ali vrže žogico, nič več ne upa potrepljati po rami ali ga stisniti k sebi. Časi so taki, da te zaradi bežnega dotika mladoletnika, s katerim mu hočeš pokazati svojo naklonjenost - ga pohvaliti ali potolažiti -, kaj lahko obtožijo spolnega nadlegovanja.

Dotik tujega otroka postaja tabu

Ponekod je skrb za neokrnjeno otrokovo integriteto odrasle potisnila v ljudomrzno obnašanje. Starši, ki pridejo po otroka v vrtec, si ne upajo poigrati se z drugimi malčki in na otroškem igrišču otrpnejo, ko tuj otrok pade z gugalnice in bi mu bilo treba pomagati. Radi bi ga potolažili, a le nemo čakajo, da bo kdo zbral dovolj poguma in se odzval.

Skoraj nezaznavno in brez razprave, ali je to prav in zaželeno, smo se znašli v položaju, ko odraslim ni dovoljena nobena interakcija z otroki, razen če niso sorodniki, prijatelji ali za to poklicno usposobljeni. Evolucija je majhne otroke ustvarila prisrčne, nas pa pravila silijo, da nam je pri odzivanju na njihovo prisrčnost nerodno. Kar se je začelo kot razumljiva želja, da bi otroke zaščitili pred spolnim nadlegovanjem, je mutiralo v nekaj veliko širšega in motečega: predpostavko, da lahko vsak odrasel človek ogroža kateregakoli otroka. Sprevrženo pa je to, da je malo dokazov, da to drži.

V Veliki Britaniji, ki ima šestdeset milijonov prebivalcev, neznanci na leto ugrabijo in umorijo okrog sedem otrok, velikanska večina spolnih zlorab mladoletnikov, tudi usodnih, pa gre na rovaš sorodnikov ali prijateljev. Če otroci v svoji nedolžnosti po eni strani ne vedo, kako morajo gledati nas odrasle, mi po drugi naglo formaliziramo zavest o ogroženosti in jih npr. v šoli poučujemo o »nevarnih neznancih«. V nekaterih zahodnih državah policisti v šolah predvajajo filme, ki kažejo, kako otrok kramlja z neznancem, ki ga nato ugrabi. Na srečo ga rešijo - in že je tu pouk: nikoli ne spregovori besede s človekom, ki ga ne poznaš. Stranger danger je pogubna doktrina, s katero mlademu rodu privzgajamo nezaupanje do kogarkoli, ki ne sodi v njegovo ozko socialno skupino.

Sporno sporočilo: naj vam ne bo mar odraslih

To ni kultura, v kateri smo rasli v 60-tih letih. Seveda smo vedeli za »čudne stričke«, a tudi to, da ne prežijo za vsakim grmom. Odrasli nasploh in še posebej ženske so bili ljudje, na katere smo se lahko obračali po pomoč in ki jim je bilo mogoče zaupati. Oni so nam tudi preprečevali stvari, ki jih ne bi smeli početi, pa naj je šlo za prečkanje prometne ceste ali otroške pretepe. Pravzaprav smo cele dneve preživeli na ulicah, a smo čutili, da odrasli svet ves čas bdi nad nami in našo dobrobitjo. Katerikoli odrasel človek nas je lahko prijazno pozdravil ali pa nas poučil, kako naj se obnašamo. Vzgajali so nas tudi sosedje, še več, vzgajali so nas lahko celo anonimni mimoidoči, ki so si nam drznili posoliti pamet ali pa nas po čem povprašati. Med odraslimi je vladalo soglasje o tem, kaj otroci in mladostniki smemo in česa ne smemo početi, in pri tem so odrasli drug drugega podpirali. Včasih smo ga otroci polomili in nam je kak sosed celo navil ušesa. Ko smo ga doma »zatožili«, je bilo največkrat tako, da so mu starši pritrdili iz preprostega razloga - ker je imel prav. Neredko so nam potem ušesa navili tudi oni.

Danes pa mora odraslega človeka, ki je tujega otroka odločneje pograjal zaradi nesprejemljivega vedenja ali dejanja, pošteno zaskrbeti, ker je posegel na področje, ki naj bi bilo le domena staršev in poklicnih vzgojiteljev. Najmanj, kar lahko pričakuje, je, da jih bo slišal od otrokovih oziroma mladostnikovih staršev.

V zadnjih desetletjih so se strahovi glede zlorabljanja otrok spojili z individualističnim načinom vzgajanja in zdaj ne velja več nobena od zgornjih predpostavk. Otroci so zasebna skrb staršev. Če se odrasli bojijo tujemu naraščaju kazati toplino, pa ga še bolj s strahom grajajo, kajti soglasje o ravnanju ali upravičenosti avtoritete odraslega je popolnoma izginilo. To v naših družbah zapušča pošastno praznino. Danes večina odraslih neznane otroke preprosto »izbriše« - želijo si, da jih otroci, ko so mladi, ne bi dojemali kot grožnjo; bojijo se, da bi potem, ko bodo odrasli, otroci sami postali grožnja. Gre za čudno zmaličeno sporočilo, s katerim oskrbujemo mladino: Živite v svojem svetu in naj vam ne bo mar odraslih. Večino časa, ki ga naši otroci preživijo v javnosti, ne čutijo niti podpore niti sankcij širše družbe. Prepuščeni so sami sebi. Očitno tudi v šoli ne znamo niti hvaliti niti kaznovati dovolj pomenljivo, da bi to znatneje vplivalo na obnašanje današnje mladine.

Tako govori vsakdanja izkušnja. Vzemimo za primer najstnike šole, kjer poučujem. Dijaki med odmori pogosto kadijo pod oknom učiteljskega kabineta. Ker sem kot učitelj pooblaščen, da tudi vzgajam, se mi upre, da bi molčal. Odprem okno ter jih opozorim, da v šolskem prostoru, kamor sodi tudi bližnja okolica šole, ni dovoljeno kaditi. Vljudno ali pa tudi s strožjim glasom zahtevam, naj cigarete pogasijo. Običajen odziv je, da se mladec ali mladenka obrneta na peti in svoje pokadita do konca. Ker nisem njun profesor, sem zanju dovolj anonimen (ali onadva zame), da ne čutita nobene potrebe, da bi v soočenju z menoj spremenila svoje obnašanje.

Česa takega si pred tremi desetletji ni bilo mogoče predstavljati. Če je odrasel človek opozoril mladega, da počne nekaj, kar je zoper družbeno sprejeta pravila, je bil odziv praviloma pozitiven. Delovalo je sicer nekaj strahu pred avtoriteto odraslega, a nič zato, rezultat soočenja je bil ugoden. Zakaj je v nekaj desetletjih prišlo do take erozije obnašanja? Kaj pa, če le ni iz trte izvito, da imamo odrasli tako mladino, kakršno si zaslužimo?

Skozi kdove kateri dober namen vsiljena nevtralnost-sprevržena-v-brezbrižnost do otrok preprosto mora negativno vplivati na njihova stališča. Če ti odrasel človek, ki ga srečuješ vsak dan, ne vrne nasmeha, in ti, ko se spotakneš in padeš, ne obriše opraskanih kolen ali ti ne pomaga, ko se izgubiš, in če pozneje še odkriješ, da ga moraš pojmovati kot potencialno nevarnega, se lahko upravičeno vprašaš: Zakaj bi zrasel v mladostnika, ki bi mu bili mar njegovi občutki, ko mu na vrt mečeš ogorke in prazne plastenke ter bruhaš v njegovo živo mejo? Kakšne zveze si se naučil vzpostavljati s tujci? Prav nič nenavadno ni, da raziskave o medsebojnem zaupanju ljudi (in njihovem zaupanju v institucije) zadnja desetletja kažejo, da se vezi med nami rahljajo, da je socialno tkivo vedno bolj ponošeno.

Kakor danes vzgajamo otroke, je zgodovinsko gledano brez primere - posel prepuščamo zgolj staršem in plačanim strokovnjakom. Gre za strupeno kombinacijo, kajti tako, kot smo se bili odrasli prisiljeni odreči posplošeni odgovornosti za socializacijo mladih, družine, ki to funkcijo še opravljajo, ali razpadajo ali pa so starši tako preobremenjeni z delom in lastnimi potrebami, da jim ostaja malo časa za zadovoljevanje potreb svojih otrok.

Vse to bi nam moralo biti mar, kajti česar se naučimo zelo mladi, nas usodno določa pozneje. Pred leti so prikazovali dokumentarni film o nizozemskem Židu, psihologu, ki se je vrnil v mesto, kjer je živel v času, ko so nacisti okupirali njegovo domovino. Želel je zvedeti, zakaj so v njegovi očitno homogeni ulici nekateri ljudje tvegali vse, da bi zaščitili Žide, drugi pa so brez pomislekov izdajali vse, do katerih so gojili kakršnokoli zamero. Odgovor je našel v njihovem otroštvu. Tisti, ki so jih vzgajali tako, da so ljudi zunaj svoje ozke skupine pojmovali kot »druge«, so bili izdajalci. Tisti, ki so jih vzgojili v duhu »to bi se bilo lahko zgodilo tudi meni«, (1) so se bili pripravljeni žrtvovati. Če želimo družbo, kjer bomo drug drugemu zaupali, moramo njene temelje utrjevati, ne spodkopavati.

Generacijska getizacija

Otroke in mladostnike moramo spet naučiti živeti z odraslimi in starejšimi. V imenu socializacije še povsem majhnega otroka pospravimo v vrtec. Sledita mu osnovna in srednja šola. Ker so starši na delu od jutra do poznega popoldneva, otroci večino svojega budnega časa preživijo v družbi vrstnikov. S starši preživijo prve jutranje ure ali minute dneva in prve ure zgodnjega večera in večer, tedaj pa so eni in drugi ali še ne prav prebujeni ali pa že močno vsestransko izčrpani. Taki pa oboji težko vzpostavljajo kakovosten odnos. V času, ki ga otroci in mladostniki preživijo v vrtcih in šolah, je razmerje med njimi in odraslimi (vzgojitelji-cami, učitelji-cami) približno 1:15, 1:25 in 1:32. Preveč otrok in premalo odraslih za kakršen koli občutni vpliv odraslega sveta.

Razmere podpirajo to rodovno monokulturo in otrokom ter mladostnikom jemljejo možnost, da bi odraščali v dovolj pogostih stikih z odraslimi. V naravi so mladiči s starši toliko časa, dokler ne dozorijo za samostojno življenje. Ne vem, ali je pri kakšni živalski vrsti tako, da bi mladiči večino časa preživeli skoraj samo v družbi enako starih vrstnikov. Pri roki je vedno dovolj odraslih njihove vrste, da jih oskrbijo s poukom o umetnosti preživetja. V volčjem krdelu mladiče vzgajajo tudi druge odrasle živali, ne le njihovi starši. Generacijsko getizacijo lahko primerjamo z enodobnim gozdom, ki je zrasel na goloseku. Tu so vsa drevesa približno enako stara in biološka pestrost take združbe je manjša od tiste, kjer mlada, stara, odmirajoča in odmrla drevesa stojijo skupaj in se dopolnjujejo v veliko bolj zanimiv splet odnosov. Družba, kjer so rodovi pomešani, je doživljajsko bogatejša od družbe, kjer interakcija poteka v glavnem samo med enako starimi. V marsičem je tudi zahtevnejša, saj je treba upoštevati in usklajevati interese povprek več rodov.

Sicer pa v človeški skupnosti - razen v najrevnejših predelih sveta - zgolj preživetje ni več umetnost; je samoumevno in ne posebno težko uresničljivo. Veliko pomembnejši vidik so človeške veščine, tj. spretnost sožitja in sodelovanja, voljnost, da si nekaj deliš z drugim, da ga spoštuješ.

Socialni kapital

Ko začneta zaupanje med ljudmi in zaupanje v institucije pešati, nas mora zaskrbeti. Pred desetletjem je ameriški sociolog Robert Putnam mreže in norme zaupanja ter vzajemnosti poimenoval socialni kapital in odprl nove poglede v delovanje človeških skupnosti, pravzaprav v njihovo vedno bolj pomanjkljivo delovanje. Socialni kapital lahko ustvarjajo formalne organizacije - politične stranke, klubi, društva za opazovanje ptic, sveti staršev itd. - ali neformalne: krog prijateljev, prijaznih sosedov, bralna skupina itd. Kaže se v drobnih rečeh: ko pokimamo tujcu v dvigalu, z roko pozdravimo voznika, ki nam je ustavil pred prehodom za pešce - in velikih: ko tvegamo življenje, da iz deroče reke rešimo neznanca ali vse svoje življenjske prihranke zapustimo dobrodelni organizaciji. Putnam je prepričan, da socialni kapital ustvarjamo z odnosi s sorodniki, sosedi, sodelavci in prijatelji. Za njegovo propadanje krivi televizijo, spremembe v delovnem času in širitev velemest s priključevanjem predmestij in satelitskih mest - delujejo tako, da spodkopavajo pristno bližnje sporazumevanje. Socialnega kapitala je navadno najmanj tam, kjer ga najbolj potrebujejo: v prikrajšanih oziroma socialno izključenih skupnostih. (2) Taka so npr. predmestja francoskih velemest, kjer so bili lansko jesen neredi.

Eno od znamenj pešanja socialnega kapitala je naraščanje asocialnega vedenja. Ljudje postajamo manj občutljivi za kršenje zakona, če gre za dejanja brez jasno opredeljive žrtve, npr. ko obdržimo stvar, ki smo jo našli, goljufamo pri davkih ali lažemo v svojo korist. Do teh dejanj so veliko strpnejši mladi, in čeprav s staranjem njihova strpnost slabi, nikoli ne dohitijo starejšega rodu. V zahodni Evropi opažajo, da asocialna dejanja, kot so vandalizem, hrup in nadlegovanje sosedov v stanovanjskih soseskah upadajo, medtem ko v mestnih središčih, transportnih sečiščih (postaje in postajališča) in na drugih javnih in »neosebnih« lokacijah naraščajo. Asocialno obnašanje v mestnih središčih je usmerjeno na relativne tujce in javno lastnino in ne na zasebno lastnino in znance oziroma sosede. Agresivnost je usmerjena v »drugega«, čeprav smo ljudje to, kar smo, pravzaprav šele »po drugem«.

Spremembe v socialnem kapitalu, vrednotah in asocialnem vedenju so povezane. Bogastvo modernih družb, ki tudi delno temelji na razvoju razredčenih, a razširjenih vrst zaupanja, nas je opremilo s sposobnostjo in samozavestjo, da se otresemo številnih vrednot, povezanih s tradicionalnimi religioznimi in družbenimi strukturami. Toda v novem svetu rahlejšega zaupanja, kjer pri vsakodnevnih odnosih rutinsko zaupamo popolnim tujcem, se je zrahljal tudi naš občutek za drugega nasploh. Naši sosedje v tradicionalni skupnosti so bili resnične osebe. Naši sosedje v današnjih bolj abstraktnih skupnostih so veliko številčnejši, a bolj nejasni, kot slutnje obrazov, ki jih ne moremo povsem priklicati v spomin.

O takem stanju nas pouči primer, kaj se zgodi, če kupcu v trgovini vrnejo preveč drobiža. Če bi se to zgodilo v majhni trgovini na domačem vogalu, bi večina ljudi denar vrnila. Toda le malo jih je, ki bi drobiž vrnili v velikem nakupovalnem središču. Čustvena zavezanost pravilnemu ravnanju, ko se soočamo z bolj anonimno, čeprav v splošnem zanesljivo in zaupanja vredno strukturo moderne družbe, postaja vedno šibkejša. Osebna neokrnjenost je stvar značaja, značaj pa je to, kar smo, ko nas gledajo vsi, in to, kar smo, ko nas ne gleda nihče.

In vendar drug z drugim shajamo bolje kot kdajkoli poprej

Moderne družbe so rešile vprašanje sobivanja, tako da so z zakoni in neformalnimi navadami predpisale primerno vedenje (npr. skupno razumevanje vljudnosti in olike). To je velik dosežek. Danes je v zahodni Evropi stokrat manj umorov, kot jih je bilo v srednjem veku. Razumevanje pravil obnašanja nam omogoča uspešne rutinske odnose s prijatelji in tudi s popolnimi tujci. Toda te etične navade je treba obnavljati z vsakim rodom posebej. Zato ni nenavadno, da vprašanje spoštovanja odmeva skozi stoletja. Peter Puščavnik je v 12. stoletju zapisal: »Mladi mislijo le nase. Do staršev in starosti ne čutijo spoštovanja. Zahteva po disciplini jih dela nestrpne.« Ali te besede iz dvanajstega stoletja ne veljajo tudi za enaindvajseto?

Družba se nenehno obnavlja, zato moramo navade vzajemnega spoštovanja ves čas spreminjati in prilagajati. Pri temeljih so se družbena pravila kljub pešanju tradicionalnih povezav in družbe, ki jih je oblikovala, izkazala za prožna - kot hiša iz kart, ki še kar stoji, čeprav smo odstranili nekaj spodnjih. Na nekaterih področjih, kot so npr. skrb za okolje, živali in Tretji svet lahko rečemo, da mladi rod kaže celo več etične osveščenosti kot njihovi starši. Toda v zadnjih desetletjih rastoča strpnost do sebičnih dejanj, kjer domnevno ni žrtev (odmetavanje smeti, razbijanje urbanega pohištva itd.), opozarja, da se je v naši etični hiši pojavilo preveč razpok. Zato bi morali spoštovanju posvetiti več pozornosti. (3)

V družbi in gospodarstvu relativnih tujcev družbena pravila potrebujemo bolj kot kdajkoli doslej. Potrebujemo prostor, kjer se bomo pogajali in razpravljali, kaj je in kaj ni sprejemljivo, misleč tako na posledice za druge kot za nas same. Mediji in politika v tem procesu igrajo pomembno, a nepopolno vlogo, enako kot neformalne razprave s prijatelji in v družini. Potrebujemo tudi posamično in kolektivno samozavest, da pravila, o katerih smo se sporazumeli, uveljavimo.

Naloga moralne prenove in premisleka ne more izginiti z usihanjem vpliva tradicionalnih religioznih institucij. Če nam ni všeč, da bi to vlogo prevzeli verski voditelji ali politiki, moramo nalogo opraviti drugače. To so lahko okrogle mize na televiziji ali bolj formalni premislek, kjer se s pomočjo mnenja naključno izbranega vzorca sodržavljanov odločimo za skupna pravila ravnanja.

Prav je, da se zanašamo tudi na druge, da nas na pravila opozarjajo in jih včasih uveljavljajo s silo, npr. na učitelje, varnostnike itd. Spoštovanja vedenjskih norm ne zagotavljata samo zakon in kaznovanje, ampak tudi nešteto posredovanj ter namigov s strani staršev, vrstnikov in sodržavljanov. Govorimo o kulturni spremembi, ki ne deluje hierarhično »od zgoraj«, ampak vedno le med enakimi, ko nas npr. navduši izjemen posameznik, sodelavec ali lokalna skupnost, ki se odlikuje po vzajemni pomoči, sočutju itd. Če pravil ne moremo ali nočemo spoštovati, moramo ali ustvariti nova, ki bodo sprejemljiva, ali pa se navaditi na svet, kjer omejeno družbeno zaupanje postaja vedno bolj obnošeno in tanko.

Nered, kjer je preveč otrok in premalo odraslih

Poskrbeti moramo, da tudi drugi odrasli, ne le starši, vzgojitelji in učitelji, prihajajo v dejaven stik z otroki in mladostniki. Močan vzrok nasilja, socialnih nemirov in asocialnega obnašanja je dejstvo, da je ponekod razmerje med številom otrok in odraslih močno v prid prvim. Otroški vojaki v Liberiji, ki so s tovornjaki divjali naokrog in streljali s kalašniki, so bili med najbolj grozljivimi prizori predlanskega poletja. Podobe so bile tako odvratne, da si je bilo težko predstavljati, kaj se skriva za njimi. In vendar je tu ključ za razumevanje nasilja in neredov, ne le po svetu, ampak tudi bližje našim domovom. To so družbe s številnimi otroki in maloštevilnimi odraslimi. Liberijski otroški vojaki živijo v nenavadno mladostni družbi. Tam je starostna mediana - točka, ki razdeli prebivalstvo na enako število starejših in mlajših - le 16,6 let. V Veliki Britaniji je 37,7 let.

Središče za Strateške in mednarodne študije v Washingtonu je odkrilo jasen vzorec: najbolj nemirne točke sveta so dežele z najmlajšim prebivalstvom. Od leta 1995 so bili kar v 16 od 25 »najmlajših« držav na svetu veliki državljanski konflikti. Kaj imajo skupnega Afganistan, Irak, Sirija, Pakistan in nemiri v francoskih predmestjih? V vseh naštetih deželah je starostna mediana nižja od 19 let. Med deželami z najstarejšim prebivalstvom so bili spopadi v zadnjih 15 letih le na Hrvaškem. Na Japonskem, v deželi z največ starimi ljudmi, je mediana pri 41,3 letih, in Japonska velja za eno najbolj miroljubnih dežel na svetu.

Roman Williama Goldinga Gospodar muh je srhljiva slika otrok, ki podivjajo, ko se po letalski nesreči brez odraslih znajdejo ujeti na otoku. Televizijske slike iz Liberije, Demokratične republike Kongo (mediana 16,5 let) ali Siere Leone (mediana 17,9 let) so bile samo strah zbujajoče utelešenje tega romana.

Evropejci spregledujemo zelo pomembno dejstvo, namreč, da so tudi naše najbolj prikrajšane skupnosti bistveno mlajše kot drugi deli dežel. Otroci in odrasli preprosto niso razporejeni enakomerno. V nekaterih skupnostih je razmerje med otroki in odraslimi v prid prvih. V nekaterih naseljih pridejo na 2 odrasla trije otroci.

Gostota otrok že dolgo velja za pomembno prvino pri varovanju naselij pred asocialnim obnašanjem, vandalizmom, pisanjem grafitov in mamili, ki te lokacije vlečejo navzdol. V 70-tih letih prejšnjega stoletja je v zahodni Evropi pri snovanju novih stanovanjskih naselij veljalo pravilo, naj bi bili na enega otroka po trije odrasli. Toda oblasti niso uspele ohraniti ustrezne starostne mešanice populacij. Pravila pač vedno dajejo prednost družinam z otroki, zaradi česar so mnoga naselja napolnjena z družinami - nekatere so enoroditeljske - z majhnimi otroki. Taka naselja so pozneje, ko otroci odrasejo v najstnike in po številu močno presežejo odrasle, gojišče številnih problemov. (4)

Včasih se ljudje pritožujejo, da je v kakem delu njihovega mesta kot na Bližnjem Vzhodu. V teh besedah je zrno resnice. Dežele, ki jih pestijo največje stiske, se bojujejo s socialnimi posledicami dramatične demografske spremembe: niso kos mladostnikom. Medtem pa je Evropi, ki je sicer srednjih let, v določenih okoljih (predmestjih, mestnih četrtih) uspelo replicirati razmere teh mladih in neurejenih družb. To ni naraven pojav, ampak posledica stanovanjske politike in politike socialnega skrbstva. Ti področji povsod urejajo vlade, zato bi bilo prav, da ju uredijo in tudi sicer poskrbijo, da bodo odraščajoči otroci in mladostniki dovolj pogosto v stikih z dovolj velikim številom odraslih.

Razmerje med številom otrok oz. mladostnikov in odraslih bi morali spremeniti tudi v ustanovah, kjer se mladi pripravljajo na odgovorno odraslost: v šolah. Če naj bi naša šola šele postala »dijakocentrična« (možno je, da so imeli pri tem izrazu prste vmes salonski pedagogi s tezo, da doslej slovenski učenec in dijak sploh nista bila v žarišču šolskega dogajanja), bi veljalo razmisliti o razmerju med številom učečih se in številom učiteljev oziroma vzgojiteljev. Učencem in dijakom bi koristilo, če bi jih izobraževali in vzgajali v manj številčnih razredih. Tako bi povečali vpliv odraslih nanje. Na koncu koncev se v odgovorne odrasle razvijajo samo v interakciji z dovolj velikim številom odgovornih odraslih.

(1) Jenni Russell, "Look out for all children", Guardian Weekly 2-8 december 2005
(2) Ben Rogers, "Explaining apathy", Prospect, oktober 2003
(3) David Halpern, "A matter of respect", Prospect, julij 2005
(4) David Willetts, "Too many kids", Prospect, oktober 2005

Pripravil: Janez Penca

MENTALNE ZMAGE

Zakaj so "bronasti" srečnejši od "srebrnih"?

Kaj določa občutek ugodja? So to stvari, ki se nam dogajajo, ali zaznava tistega, kar bi lahko bilo?

Primer takega razmišljanja, ki ga psihologi opisujejo z izrazom "protidejstvenost", je, kar se dogaja, ko lovite vlak. Če vam skoraj uspe in se vam vrata zaprejo tik pred nosom, ste pogosto bolj nejevoljni, kot če bi prišli pol ure prepozno.

Psihologija je začela preučevati moč protidejstvenega razmišljanja in zadnji izsledki kažejo, da bi ta mentalna navada znala najpomembneje določati, kako zadovoljni ste s svojim življenjem. Rezultati kažejo, da uspešni in častihlepni svoja očitno gladko tekoča življenja sprevrnejo v vrsto "za las zamujenih vlakov", zaradi česar postajajo nesrečni.

Ena od najbolj zanimivih in hkrati spornih raziskav je ugotovila, da so bili na OI v Barceloni pred 13 leti nosilci bronastih medalj očitno srečnejši od tistih, ki so osvojili srebrne. Ugotovitev je bila presenetljiva, ne najmanj zato, ker je osvojitev srebrne medalje po definiciji boljši izid kot osvojitev bronaste. Zakaj torej relativno dolgi obrazi drugouvrščenih?

Psihologi na čelu z Victorijo Medvec z univerze Cornell v ZDA trdijo, da čustvene odzive športnikov v bistvu poganjajo primerjave z najlažje predstavljivim alternativnim izidom. Za osvajalce srebrne medalje je ta izid zlata medalja; za nosilce bronastih medalj je ta izid četrto mesto.

Lastnike srebrnih medalj so mučile misli kot: "Skoraj sem osvojil/a zlato medaljo, " medtem ko je tretjeuvrščene navduševala misel "Osvojil/a sem medaljo!" Ta ugotovitev je postala učbeniški primer, kako protidejstvenost lahko vpliva na čustva.

Zakaj se športniki, ki so osvojili srebrno medaljo, raje ne primerjajo s tekmeci za seboj kot s tistimi na vrhu? Če nas primerjava v smeri navzdol dela bolj zadovoljne, kaj nekatere od nas žene, da se nenehno primerjamo z boljšimi od sebe in se zato počutimo slabše?

Tesni izidi zgrabijo našo pozornost na način, da povsem obvladujejo naše razmišljanje. Kako? Tako, da iz nas izženejo konkurenčne in morda bolj racionalne načine pojmovanja in vrednotenja naših dosežkov.

Psihologi in ekonomisti so opazili, da znatnega povečanja bogastva ne spremlja tudi enako izboljšanje občutka zadovoljstva. Ta paradoks so pojasnili s težnjo, da se primerjamo asimetrično – z drugimi besedami, osredotočimo se na tiste, ki so boljši od nas.

Študije o bogastvu in dohodkih ena za drugo ugotavljajo, da naše splošno dobro počutje določajo ljudje, s katerimi se primerjamo, in ne tisto, kar objektivno imamo. Za mojo srečo je torej pomembna izbira referenčne skupine.

Primerjava postane posebej prikladna, ko v ospredje stopi osebni odnos – tako npr. druženja bivših sošolcev močno spodbudijo tekmovalne instinkte. Druge referenčne skupine, ki podobno zaostrijo primerjalno razmišljanje, so sosedje, delovni kolegi in družina. Daniel Nettle, psiholog z britanske univerze v Newcastlu, ironično ugotavlja, da je bogat moški pravzaprav vsak, ki zasluži 100 funtov več kot mož ženine sestre.

Zanimiva izjema takemu razmišljanju je študija ekonomistke s Sorbonne, Claudie Senik. Odkrila je, da se v nestabilnih gospodarstvih, kakršno je npr. rusko, posamezniki z referenčnim dohodkom bogatih ne primerjajo zato, da bi bili slabe volje, ampak ker ga razumejo kot kazalec njihove možne prihodnosti. Senikova meni, da v določenih gospodarstvih posamezniki, ki opazujejo bogataše okrog sebe, to jemljejo kot znamenje, da bi se njihov lastni dohodek lahko v kratkem zvišal, kar prispeva k njihovi sreči.

Če človekovo srečo določa tisto kar bi lahko bilo, je dobra novica to, da lahko zgrabimo nadzor nad njo tako, da se bolje zavemo, kaj se plete v našem okolju, kar našo pozornost speljuje k posameznim primerjavam, pričakovanjem in alternativnim izidom, in tako oblikuje naše razmišljanje. In ko tako obupani gledate za vlakom, ki ste ga spet za las zamudili, se raje potolažite z mislijo, da bi za njim lahko tekli tako hitro, da bi vas potem, ko bi ga ujeli, v vagonu zadela srčna kap.

Ali se že ne počutite bolje?

Raj Persaud, specialist psihiater v londonski bolnišnici Maudsley, Financial Times 10.-11. september 2005; članek v svojem dnevniku v Sobotni prilogi Dela z 12. novembra 2005 omenja prof. dr. Renata Salecl

PREVEČ OTROK

Preveč otrok glede na število odraslih je lahko vzrok nasilja in socialnih nemirov v barakarskem naselju - in v Liberiji

(David Willetts, Prospect, oktober 2003)

Surovi otroški vojaki v Liberiji, ki so s tovornjaki divjali naokrog in streljali s kalašnikovi, so bili med najbolj strašljivimi prizori predlanskega poletja. Podobe so bile tako odvratne, da si je bilo težko zamišljati, kaj se skriva za njimi. Toda jaz sem prepričan, da vsebujejo ključ k razumevanju nasilja in neredov, ne le po svetu, ampak tudi bližje našim domovom.

Ključ je torej tu, pred nami, na televiziji – to so družbe s številnimi otroki in maloštevilnimi odraslimi. Otroški vojaki v Liberiji živijo v nenavadno mladostni družbi. V Liberiji je starostna mediana – točka, ki razdeli prebivalstvo na enako število starejših in mlajših– le 16,6 let. V Veliki Britaniji je 37,7 let.

Središče za Strateške in mednarodne študije v Washingtonu je odkrilo povsem jasen vzorec – najbolj nemirne točke sveta so dežele z najmlajšim prebivalstvom. Od leta 1995 so bili kar v 16 od 25 "najmlajših" držav na svetu veliki državljanski konflikti. In to ni nov pojav. V času kulturne revolucije je bila vrednost mediane na Kitajskem 19 let. Ko so v Iranu s prestola vrgli šaha, je bila tamkajšnja mediana 17 let. Kaj imajo danes skupnega Afganistan, Irak, Sirija in Pakistan? V vseh teh deželah je starost, od katere je enako število mlajših in starejših prebivalcev nižja od 19 let. V Palestini je ta starost 17 let, v Jemenu 15. To so najstniške države. Med deželami z najstarejšim prebivalstvom so bili spopadi v zadnjih 15 letih le na Hrvaškem. Na Japonskem, v deželi z največ starimi ljudmi, je mediana pri 41,3 letih, in Japonska velja za eno najbolj pacifističnih dežel na svetu.

Znameniti roman Williama Goldinga Gospodar muh je grozljiva slika otrok, ki podivjajo, ko se po letalski nesreči brez odraslih znajdejo ujeti na otoku. Televizijske slike iz Liberije ali Demokratične republike Kongo (mediana 16,5 let) ali Siere Leone (mediana 17,9 let) so bile grozo zbujajoče uprizoritve tega romana.

A vse to se bo v naslednjih 50 letih, ko se bo svet postaral, spremenilo. Združeni narodi predvidevajo, da se bo do leta 2050 starostna meja, od katere je enako število mlajših in starejših prebivalcev s sedanjih 26,4 let povzpela na 36,8 let. Upajmo, da se namenjamo v manj nasilno prihodnost. Morda se bomo soočali celo z nasprotnim problemom – da bo človeštvo skoraj preveč stabilno in konformistično. To je stanje, v katerem se dandanes nahaja že večina Evrope.

Evropejci se v resnici staramo že tako hitro, da je ta analiza mladostnih in neurejenih družb daleč od naših misli. In vendar nam pomaga razvozlavati tudi nekatere naše lastne družbene zadrege. Vsi poznamo medsebojno prepletenost družin, ki razpadajo, mamil, kriminala, nezaposlenosti in odvisnosti od državne oz. družbene pomoči, ki pestijo najbolj prikrajšane skupnosti. Toda skoraj vsi komentatorji spregledujejo en sila pomemben dejavnik. Tudi naše najbolj prikrajšane skupnosti so bistveno mlajše kot drugi deli dežel. V Veliki Britaniji je npr. 12 milijonov otrok. Vseh Britancev je okrog 60 milijonov. V povprečju je torej po vsej državi po 1 otrok na 4 odrasle. Toda otroci in odrasli niso razporejeni enakomerno. V nekaterih skupnostih je razmerje med otroki in odraslimi v prid prvih. V nekaterih naseljih pridejo na 2 odrasla trije otroci.

Gostota otrok že dolgo velja za pomembno prvino pri varovanju naselij pred nesocialnim obnašanjem, vandalizmom, pisanjem grafitov in mamili, ki te lokacije vlečejo navzdol. V 70-tih letih prejšnjega stoletja je bilo uradno vodilo pri snovanju novih stanovanjskih naselij, naj bi bili na enega otroka po trije odrasli. Toda oblasti niso uspele v ohranjanju ustrezne starostne mešanice populacij. Pravila pač dajejo prednost družinam z otroki, zaradi česar so mnoga naselja napolnjena z družinami – nekatere so enostarševske - z majhnimi otroki. Taka naselja so gojišče poznejših problemov, ko otroci odrasejo v najstnike in je teh nenadoma več kot odraslih.

Gre pa še za eno posebnost, ki nam, na nek način, vliva upanje. Hkrati z naraščanjem gostote otroške populacije skupnosti v socialnem smislu ne propadajo. Zdi se, da mora gostota preseči neko točko, po kateri se propadanje dramatično poveča. Zato bi pač morali poskrbeti, da najbolj občutljivih skupnosti ne bi potiskali preko te točke.

Včasih slišite ljudi, ki se pritožujejo, da je v kakem delu njihovega mesta kot v Bejrutu ali Bagdadu. V njihovih besedah je zrno resnice. Dežele, ki jih pestijo največje stiske, se bojujejo s socialnimi posledicami dramatične demografske spremembe: niso kos mladostnikom. Medtem pa je Evropi, ki je sicer srednjih let, v določenih okoljih uspelo replicirati razmere teh mladih in neurejenih družb. To ni "naraven" pojav – to je posledica stanovanjske politike in politike socialnega skrbstva. To pa sta področji, ki ju povsod urejajo vlade. Naj ju vlade torej uredijo.

Janez Penca