FRANCIJA ZAUPA JEDRSKI PRIHODNOSTI

Načrti za še več in še večje reaktorje

Pred kratkim ustoličeni francoski minister za okolje, Alain Juppé, je potrdil uvedbo tretjega rodu evropskih tlačnih jedrskih reaktorjev in nadaljevanje raziskovanja v smeri naslednjega rodu. Dela v zvezi s prvim takim francoskim reaktorjem so se že začela v Flamavillu blizu Cherbourga. Juppé je proti temu, da bi bila Francija v celoti odvisna od jedrske energije in podpira varčevanje in obnovljive vire, a meni, da "se ni mogoče izogniti gradnji novih jedrskih elektrarn".

Francija ima 58 delujočih reaktorjev in je po tem merilu druga na svetu za ZDA in pred Japonsko in Rusijo. Je pa daleč prva glede deleža jedrske energije v celotni proizvodnji in porabi elektrike. Francozi je 79 odstotkov dobijo iz jedrskega vira, medtem ko je svetovno povprečje 16%. Jedrska elektrika sama pomeni 7% vse na svetu porabljene energije in je daleč za nafto (41%), plinom in premogom (oba po 21%) ter vsemi obnovljivimi viri skupaj. Francija se je za razvijanje jedrske energije odločila že v 50-tih letih prejšnjega stoletja, kar je spodbudilo nastanek francosko-ameriškega konzorcija Framatome. Leta 1970 je francosko elektrogospodarstvo EDF začelo graditi šest 900-megavatnih reaktorjev za svoje jedrske elektrarne v Fessenheimu in Bugeyu in pogodbo sklenilo s Framatomom, ki je proizvajal vodne reaktorje pod pritiskom, katerih gorivo je bil obogateni uran.

Po prvi naftni krizi leta 1973 se je vlada pognala v nove ambiciozne načrte. Naftne elektrarne so še vedno prispevale 66% vse elektrike, toda Francija se je odločila zmanjšati svojo odvisnost od uvožene energije (tedaj 75%, zdaj 50%). Z nenehno naraščajočimi cenami nafte je jedrska elektrika postajala vedno bolj konkurenčna. Leta 1974 je EDF pri Framatomu naročila še za 18900 MW reaktorjev. Prvič v zgodovini je neka firma zgradila vrsto identičnih reaktorjev z močno okleščenimi stroški in izboljšano učinkovitostjo.

EDF je leta 1976 naročila še 10 reaktorjev, leta 1978 pa še 20. Leta 1999 so na omrežje priključili še zadnjega v Civauxu.

Izvorni načrt je vseboval 100 reaktorjev in izgradnjo Superphenixa, hitrooplodnega reaktorja, ki naj bi proizvajal več elektrike in porabil manj goriva. Leta 1997 se je vlada odločila, da ga bo razgradila, ker je zaradi okvar več kot deset miroval.

Reaktorji drugega rodu naj bi trajali 40 let. "Cilj je bil pokazati, da lahko realistično računamo na 50 do 60 let koristnega življenja jedrske elektrarne, ne da bi zamenjevali dele, predvsem pa ne reaktorske posode," je dejal Bernard Dupraz, vodja elektrarn pri EDF. Na tej predpostavki bi naložbe v tretji rod lahko raztegnili skozi daljše obdobje. Ameriške oblasti so sklenile podaljšati delovanje jedrskih elektrarn s 40 na 60 let, toda v Franciji Urad za jedrsko varnost dovoljuje podaljšanje le za 10 let.

Prvo generacijo s tehnologijo naravnega urana, grafita in plina so razvili v 50-tih in 60-tih letih. Drugi rod reaktorjev (voda pod tlakom) je sledil med 70. in 90. leti. Raziskovanje tretjega rodu se je začelo leta 1992. Areva, kot se danes imenuje Framatome, gradi dva taka reaktorja, enega na Finskem in enega v Normandiji.

EPR (tlačni reaktor) ni velika tehnološka novost, ampak bolj kombinacija izboljšav, ki so jih preskusili na večini mlajših reaktorjih druge generacije v Nemčiji in Franciji. Ta reaktor je močnejši, porabi manj goriva in bi moral delovati do konca 21. stoletja.

Skupina, ki ga je zasnovala, meni, da je varnejši od predhodnikov. "EPR upošteva po-černobilske zahteve po izboljšani zanesljivosti in ne pozablja na odpor javnosti proti radioaktivnim izpustom," je dejal Bernard Barre, nekdanji šef reaktorskega oddelka pri Francoski komisiji za atomsko energijo. Zdaj dela za Arevo.

"Če bi prišlo do stalitve sredice reaktorja, celotna zasnova jamči, da bo sproščeni vodik zgorel, namesto da bi eksplodiral. Reaktorski oklep je zgrajen tako, da prenese visoko temperaturo in pritisk, ki ju povzroča gorenje vodika. Sistem lovljenja staljenemu reaktorskemu materialu preprečuje, da bi ušel v zrak."

Okoljevarstvene organizacije spodbijajo take trditve, svoje mnenje pa utemeljujejo na delu britanskega znanstvenika Johna Larga. V raziskavi, ki jo je naročil Greenpeace, trdi, da sistematično podcenjujejo tveganja, in pozornost usmerja na dva problema: EPR je močnejši od dosedanjih reaktorjev in uporablja mešano oksidno gorivo, bolj visoko radioaktivno mešanico urana in plutonija. Nesreča, pri kateri bi prišlo do radioaktivnih izpustov, kot se je zgodilo v Černobilu, bi imela za okolje še veliko bolj dramatične posledice.

Reaktorji četrte generacije bodo začeli delovati okrog leta 2040. Uporabljali bodo tehnologijo hitrih nevtronov, ki porabljajo cepitveni uran, ki predstavlja samo 0,7% naravnega urana, in ne-cepitveni uran, ki ga bodo spreminjali v cepitveni plutonij. Na osnovi sedanjih rezerv urana bi francoske jedrske elektrarne tako lahko delovale več tisoč let, medtem ko ob sedanji tehnologiji pričakujejo, da bi lahko delovale 250 let.

Prednost sistemov, ki jih razvijajo Francozi, je v tem, da bi kot gorivo porabili del svojih odpadkov. Zelo toksične manjše aktinide bi reciklirali in ostali bi le stranski proizvodi cepljenja. Ob sedanji tehnologiji se bo v Franciji do leta 2020 nakopičilo 2 milijona kubičnih metrov odpadkov. Za njihovo odlaganje so tri možnosti: ekstrakcija in ponovna predelava, površinsko shranjevanje in globoko geološko odstranjevanje.

Raziskave glede prve možnosti bodo nadaljevali, namreč iz odpadkov naj bi odstranili najbolj škodljive elemente in jih predelali v manj strupene spojine. Prototip transmutacijskega reaktorja četrte generacije naj bi začel delovati leta 2020. Objekti za začasno površinsko skladiščenje naj bi bili zgrajeni leta 2015.

Toda uradno je rešitev še vedno globoko geološko odlaganje. Vendar je iskanje primernih lokacij izzvalo javne proteste in sedaj preučujejo le eno lokacijo v vzhodni Franciji, ki naj bi jo odprli leta 2025.

Naslednji problem je oskrba. Verjetni viri urana znašajo okrog 4,7 milijona ton, kar pomeni, da bi ob sedanji porabi trajali 70 let. Možne rezerve bi utegnile primakniti še 15 milijonov ton, kar bi zadoščalo za 2 stoletji. Uran vsebujejo tudi fosfati, od koder bi ga lahko pridobili še 20 milijonov ton.

Ker se povpraševanje iz leta v leto povečuje s stopnjo od 0,5-1% so obeti boljši. Cena urana je krepko poskočila. Vsi proizvajalci so se zganili in nameravajo odpirati nove rudnike.

Jedrska energija pa vsebuje tveganja, ki jih ne vsebuje nobena druga. Francis Sorin, predstavnik Francoske družbe za jedrsko energijo, pravi: "Če pomislimo, da bi v 20 do 30 letih jedrska energija tako zrasla, da bi se število reaktorjev s 440 podvojilo na 880, to seveda ne bi rešilo vseh naših težav, bi pa s tem naredili precejšen korak." Zanka je v tem, da je celo taka "razumna rast" negotova. "Širjenje jedrske energije je utemeljeno na predpostavki trajnega miru," pravi neodvisni analitik Pierre Radanne. "Toda z naraščajočim tekmovanjem za surovine in vodo se nam obeta nasilna prihodnost."

Z usihajočimi vodnimi viri v igri klimatskih sprememb tudi jedrsko cepljenje postaja negativni igralec. Jedrske elektrarne navadno stojijo ob rekah, iz katerih srkajo ogromne količine vode za hlajenje svojih kotlov. Že danes morajo poleti, ko primanjkuje vode, zmanjšati proizvodnjo elektrike. To pa je ravno v času, ko porabimo vedno več elektrike tudi za hlajenje prostorov.

Čeprav bo morda jedrska energija odigrala določeno vlogo v prizadevanjih, da bi zaustavili klimatske spremembe, verjetno ne bo imela vodilne. Analitik Radanne meni: "Francija ima presežne generatorske kapacitete in obzorje za varčevanje z energijo je veliko. Obstaja zelo resno tveganje, da bi novi reaktorji pogoltnili denar, ki bi ga morali nameniti programom za varčevanje z energijo."

Jean-Michel Bezat, Le Monde, France trusts in nuclear future, The Guardian Weekly, 8. junij 2007

(Članek je dopolnilno branje k sklopu treh nadaljevanj z naslovom "Otipavanje slovenske jedrske pokrajine" v Ampaku oktober, november, december 2007)

Janez Penca

HLADNO NI VEČ KUL

Postopek uravnavanja temperature, vlažnosti in menjavanja zraka v zaprtem prostoru se je izognil sramotenju, ki sta ga deležna osebni motorni prevoz in letalski promet, toda ker se tehnologija hitro širi, se krepi tudi njen prispevek k podnebnim spremembam.

Ste ogljikovo nevtralni?

Če se vozite v dveh tonah luksuznega terenca ("pasivno varnega", kar pomeni, da boste v morebitnem trčenju z lažjim avtom vi toliko bolj živi, kolikor bolj bodo mrtve osebe v drugem), ki je ustrezno klimatiziran, gotovo niste. Za seboj puščate veliko globlje ogljikove sledi, kot tisti, ki vozi lažji avto in ne uporablja ali pa sploh nima klimatske naprave.

Je že tako. Edina rešitev, da ubežimo segrevanju podnebja, ki ga zadnjih 100 let povzročamo z vedno intenzivnejšim izkoriščanjem fosilnih goriv je, da fosilni ogljik pustimo v zemlji. To pomeni, da se bomo morali vsaj delno odpovedati številnim danes samoumevnim, a v resnici sprevrženim užitkom, npr. rekreativnemu vozarjenju z osebnimi vozili, smešno poceni počitniškemu preletavanju oceanov in še nečemu, kar poglablja ogljikove sledi, ki jih zapuščamo zanamcem - pohlevno brenčeči klimatski napravi.

ZDA: 25 milijard litrov bencina na leto za klimatizirane avtomobile

Se bodo zgodovinarji na lansko in letošnje vroče poletje ozirali kot na prelomnico v boju zoper globalno segrevanje? Lansko poletje je večino severne poloble združilo v neugodju. Zazdelo se je, da se ton javnih razprav spreminja. Londonskemu škofu Richardu Chartresu, ki je dejal, da so letalske počitnice na tujem greh, ni sledilo veliko ljudi. Toda redkim energijo použivajočim napravam, ki vladajo življenju razvitega sveta, je uspelo ubežati kritičnemu pretresanju.

Razen eni. Gre za izum 20. stoletja, o katerem redko govorimo ali ga celo ne opazimo, ker je, če dela tako, kot bi moral, praktično neviden. Toda v oblikovanju modernega sveta igra skoraj enako pomembno vlogo kot osebni avto ali letalo in njegov vztrajno naraščajoči prispevek k izpustom ogljika in podnebnim spremembam je enako uničevalen.

Znano je, da so ZDA največji porabnik elektrike na prebivalca na svetu. Manj poznamo odvisnost te dežele od klimatizacije. Američani, ki predstavljajo manj kot 5 odstotkov celotnega svetovnega prebivalstva, so leta 2003 porabili okrog četrtino vse svetovne elektrike; kar tretjino za hlajenje prostorov. To je 8% vse svetovne preskrbe z elektriko. Poleg tega ameriški avtomobili s klimatskimi napravami porabijo 25 milijard litrov bencina na leto, kar znaša toliko kot celoletna poraba nafte v Indoneziji, ki ima 240 milijonov prebivalcev. Danes ima tretjina evropskih avtomobilov klimatske naprave. Število sicer hitro narašča, a pred nami je še dolga pot, preden bomo ujeli ZDA, kjer je avtomobilska klimatska naprava že desetletja del standardne opreme.

Očetovstvo klimatske naprave pripada Willisu Carierju (1876-1950), kmečkemu sinu iz mesta Angola v državi New York, ki se mu je ideja utrnila nekega zgodnjega jutra, ko je na pittsburški železniški postaji čakal na vlak. Opazoval je plast meglice, ki se je valila čez rob perona in je dojel ter izoblikoval nadvse pomembno teorijo o "nadzoru rosišča". Patent so mu podelili pred 101 letom. Njegov izum je bil pravzaprav hladilnik brez izolirane škatle. Hladilni plin je stisnil, dokler se ni utekočinil in ga poslal skozi ekspanzijski ventil, zaradi česar je izhlapel; rezultat je bil hladen zrak, ki ga je v okolico poganjal ventilator. Carrierjevo prvo hladilno sredstvo je bil amoniak. Dandanes uporabljamo freon, vendar je podlaga tehnologije nespremenjena.

Ukinimo vreme

Carrierjeva zgodba je pravzor ameriških sanj: vznemirljiv primer vizionarske sijajnosti in poslovne bistroumnosti, ki se kljub številnim težavam izteče srečno. Carrier se je kot otrok brez konca in kraja ukvarjal s starimi urami in šivalnimi stroji in je naposled dobil štipendijo za študij strojništva na univerzi Cornell. Takoj po diplomi se je zaposlil pri družbi Buffalo Forge Company, proizvajalcu grelcev in ventilatorjev, kjer je kmalu postal vodja oddelka za poskuse. Leta 1902 je v prostorih družbe Sackett-Wilhelms Lithographing and Publishing Company v Brooklynu namestil prvo klimatsko napravo na svetu. Zaradi delovanja toplote in vlage na papir in črnilo tiskarni namreč ni uspevalo tiskati zanesljivih barv. Carrier je pozneje zapustil Buffalo in ustanovil svoje podjetje.

Njegove prve stranke so bila podjetja in ustanove. Prelomni namestitvi, ki sta pripomogli, da je air conditioning začel odmevati tudi v javnosti, sta bila Madison Square Gardens in senat ZDA, po tistem pa filmske dvorane, veletrgovine, uradi in celo vlaki. Gospodarsko pešanje in nato druga svetovna vojna sta njegovo mlado podjetje zavrla. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je tehnologija hlajenja prostorov vstopila v stanovanjske hiše. Učinek klimatizacije na delovne zmogljivosti tovarniških delavcev so dokazali že pred drugo svetovno vojno. Zdaj so jo tržili kot način kraljevanja domačemu življenju. "Nekaj despotskega je v proženju stikal in vrtenju gumbov", pravi Carrierjev oglas iz leta 1959, "in potem občutiti, kako vam odgovori klimatska naprava. To je izraz moči, ki jo lahko danes uživa lastnik hiše."

Milijoni Američanov so začeli povpraševati po klimatskih napravah. Kar je bilo v začetku potratno razkošje, je kmalu postalo obvezni del modernega življenja. "Brezvremenskost" so ljudje razumeli kot korak k tehnološki viziji utopije.

Zaradi teže in velikosti prvih klimatskih naprav je bil njihov skrajni domet osebni avtomobil. Podobno, kot je veljalo za prve avtomobilske telefone v 80-tih letih, so bili prvi klimatizirani osebni avtomobili močan statusni simbol. V 50-tih letih so v Teksasu nekateri pri 35°C vozili s tesno zaprtimi okni, samo da so sosede vlekli za nos.

Kavboji so osvojili Zahod, klimatska naprava pa Jug

Od 1950 naprej lahko klimatski napravi priznamo zasluge za gospodarski razcvet južnih držav ZDA, kamor se še danes usmerja notranja migracija. Pustimo kavboje na zahodu: jug so osvojile klimatske naprave. Podobno velja za mnoge druge dele sveta. Denarna središča Japonske, prestolnice azijskih gospodarskih tigrov, zalivski emirati, kot je Dubai - vse to bi si težko predstavljali brez hlajenja delovnih in bivalnih prostorov. Enako bi bilo tudi s programi in opremo, ki jih povezuje in podpira, kajti računalniška tehnologija v vročem in vlažnem vremenu rada odpoveduje. Brez hlajenja bi se informacijska superavtocesta v vročini začela mehčati. V Južni Ameriki, Španiji in drugod po južni Evropi so klimatske naprave ubile opoldansko siesto. Od ustreznega hlajenja je odvisna tudi vojna zoper terorizem. Tehnološko visoko razvito in skrajno precizno orožje je namreč mogoče izdelovati samo v stabilnih temperaturnih razmerah.

Bolj vidna zapuščina klimatizacije prostorov so grozdi zasteklenih poslovnih nebotičnikov z zapečatenimi okni, ki zarisujejo obzorja velikih mest. Mračna misel, a treba je bilo sile dveh (klimatiziranih) velikih potniških letal, da sta septembra 2001 odprli okna središča WTO v New Yorku. Eden od predhodnikov Svetovnega trgovinskega središča je bila zgradba Johnson Wax Building v Racinu, v ameriški državi Wisconsin, ki jo je leta 1936 zgradil futuristični arhitekt Frank Lloyd Wright. Njena najbolj vpadljiva posebnost je to, da je skoraj popolnoma brez oken in je zato popolnoma odvisna od klimatizacije. Vsem revolucija hlajenja prostora, ki jo simbolizira ta zgradba, ni bila všeč. Med kritiki so bili HL Mencken, Sinclair Lewis in JK Galbraith. Med popotovanjem po Ameriki je zgradbo obiskal tudi Henry Miller. Leta 1945 je objavil zapis o njej z naslovom Klimatizirana mora. "Ta kraj je brezhiben – mrtvaški," je zapisal. "Ko je človek v tem mavzoleju, nima nobene možnosti, da bi ustvarjal. Dol s Frankom Lloydom!" Srd pisateljev je bil po mnenju Marthe E. Ackerman, avtorice dela Hladno udobje: Ameriška romanca s klimatsko napravo, usmerjen v "opazno samozadovoljnost vzpenjajočega se srednjega razreda, ki je svojemu načinu življenja samovšečno dodajal vedno nova bedasta poživila." Vpliv tehnologije, ki je razčlovečevala, je grozil, da bo "iz ameriškega načina življenja pregnal vse naravno, strastno in spontano." To je bila jalova gesta zadnje straže zoper pohod napredka. Danes ima 83 odstotkov ameriških gospodinjstev eno ali več klimatskih naprav in korporacija Carrier v 172 državah zaposluje 45000 delavcev.

Obupno neučinkovita

Ena stvar, ki je obrekovalci prvih klimatskih naprav niso omenjali, a bi jo lahko, je škoda, ki jo ta tehnologija povzroča okolju. Vsem izboljšavam navkljub klimatske naprave ostajajo skrajno potratne. V običajni enoti gre v izgubo kakih 40 odstotkov uporabljene energije. Klimatske naprave po urbanih notranjih dvoriščih in strehah velikih zgradb tudi same veliko prispevajo k lokalnemu segrevanju; zato so številna mesta po več stopinj toplejša kot njihova neposredna okolica. Prispevajo pa tudi h globalnemu segrevanju – Agencija za zaščito okolja ZDA sporoča, da povprečno ameriško gospodinjstvo zaradi delovanja klimatske naprave vsako leto v okolje odda okrog 1500 kg CO2. To sta 2/3 celoletnih izpustov CO2 povprečnega britanskega avtomobila.

Kakšno pa je stanje pri rastočih ekonomijah na Vzhodu – še posebej vzpenjajočem se srednjem razredu Azije in Daljnega vzhoda, kjer številčnost ljudi popolnoma zasenči število ameriških uporabnikov klimatskih naprav? Na Kitajskem se že ponavlja vzorec, ki se je v 50-tih letih uveljavil v ZDA. Zanj lahko uporabimo povsem enaka merila družbenega položaja, produktivnosti delavcev in domačega udobja. Kitajci trdo delajo za zahodnjaški blišč in udobje. V soočenju s temi cilji tako kot v ZDA pred pol stoletja na Kitajskem okolje ne velja nič. Zdaj je tam že več kot 100 milijonov stanovanjskih klimatskih naprav, trikrat več kot jih je bilo pred petimi leti. Prodaja lani se je nekoliko unesla, a so še vedno pokupili 27 milijonov enot. Časopis People's Daily je objavil, da hlajenje prostorov že predstavlja 15% vse porabljene energije na Kitajskem. V poletnih mesecih številka poskoči na 40%.

Hladno ni več "kul"

Podobno kot Kalifornijci so tudi Kitajci, ko povpraševanje presega ponudbo, vajeni sezonskih redukcij elektrike, še zlasti v Šanghaju, kjer redni vladni odloki od nakupovalnih središč, uradov in hotelov zahtevajo, da temperature v prostorih ne znižujejo pod 26°C. Kitajska dve tretjini elektrike še vedno proizvaja v termoelektrarnah, katerih gorivo je premog. Pravijo, da vsakih deset dni na Kitajskem odprejo novo termoelektrarno, ki uporablja premog in ki je dovolj velika, da bi zadostila potrebam po elektriki v mestu, kot je npr. Dallas. Kitajska porabi več premoga kot ZDA, Evropska zveza in Japonska skupaj in je domovanje petih od desetih najbolj onesnaženih mest na svetu – delno tudi zato, ker Kitajci želijo, da bi bili njihovi domovi enako kul (vzemimo to dobesedno in v prenesenem pomenu) kot ameriški.

Vodilni kitajski proizvajalec klimatskih naprav, Haier Corporation, ima v obalnem mestu Qingdao južno od Pekinga tovarne, ki pokrivajo kvadratni kilometer površine. V zadnjih dveh desetletjih je letna rast te korporacije 70-odstotna in zdaj vsako leto zaslužijo 10 milijard dolarjev. Njen šef, Zhang Ruimin je pred kratkim na lestvici najmočnejših poslovnežev zunaj Amerike pristal prav pri vrhu. Tudi doma ga poveličujejo. Svoj slog vodenja je zasnoval na slogu nekdanjega predsednika korporacije General Electric, Jacka Welcha, a je hkrati tudi član centralnega komiteja kitajske komunistične partije. Ruimin je – ali se vsaj ima za takega – eden od novih vladarjev sveta. Njegova korporativna literatura zveni prismojeno. "Haier naj bi bil kot morje," beremo, "ker le morje lahko sprejme vse reke sveta, majhne in velike, daljne in bližnje, ki potujejo sem, da bi se spraznile vanj … Haier je morje samo."

Urbanisti vroče prihodnosti, učite se pri srednjeveških korčulskih mojstrih

Ura napredka se redko zavrti nazaj. "Najboljša lastnost klimatskih naprav je, da človeka zasvojijo," je vodja trženja za Indijo južnokorejske družbe LG Electronics, Salil Kapoor, nekoč izjavil za Reuters. "To je ljubezenska zgodba." In vendar je zasvojenosti mogoče premagati; ljubezen, še posebej strastna, pa tudi nikoli ne traja večno. Človeštvo brez Carrierjevega izuma ni le preživelo tisočletij, ampak je celo razvilo razne vrste učinkovitih strategij za lajšanje razmer, ki jih danes premagujemo s klimatskimi napravami. Mezopotamski despoti so gradili palače z dvojnimi zidovi, vmesni prostor pa so zatrpali z uvoženim ledom. Tloris ulic srednjeveške Korčule je v podobi edinstvenega vzorca ribje kosti, ki močno povečuje osenčenost in z morja med mestne hiše modro usmerja že najmanjše sapice. Ponekod v severnem Pakistanu ljudje preživijo najbolj vroče ure dneva na dvignjeni zasenčeni ploščadi, obdani s palmovimi listi, ki jih od časa do časa namočijo v bližnjih potokih – to tehniko poznamo kot hlajenje s pomočjo izhlapevanja, močno je bila razširjena že v 18. stoletju v Franciji. Britanski vladarji imperialne Indije so učinkovito izkoriščali visoke strope in se obdali z dovolj služabniki, ki so premikali velike pahljače, viseče s stropa. Vključiti klimatsko napravo še zdaleč ni edini način, da se ohladimo v poletni vročini.

Medtem pa tehnološki utopiji, ki si jo je nekoč za Ameriko predstavljal Willis Carrier, grozi, da bo postala svetovna dis-topija. Ohlajanje v poletni vročini je prav v središču nečesa, kar fiziki imenujejo "pozitivna povratna zanka", s čimer hočejo povedati, da čim bolj vroče postaja, tem bolj radi ljudje obrnejo gumb klimatske naprave na višjo številko. Posledica tega je, da okolje postane še bolj vroče. Energy Bulletin zadržano piše: "Pozitivne povratne zanke pomenijo, da se pojavi krepijo, in če jih pustimo nenadzorovane, vodijo v razmere, ki jih opisujemo z izrazom nasičenost…. Ta rezultat je običajno nezaželen." Kako, je bilo čutiti lani v Kaliforniji, ko so visoke poletne temperature tako povečale povpraševanje po elektriki, da je morala država kolobariti z redukcijami. Enako se je zgodilo v Teksasu in celo v Londonu. V zadnjih petih letih se povpraševanje po elektriki v Kaliforniji, ki je šesto največje gospodarstvo na svetu, povečuje za 6% na leto. Distributer Pacific Gas and Electric je za veliko porabo delno okrivil veliko število digitalnih in računalniških družb s sedeži v državi; tovrstna industrija za svoje delovanje potrebuje notorično intenzivno hlajenje delovnih prostorov.

Običaj je, da se svetovni politiki srečujejo na "vrhovih", kjer si "delijo izkušnje", iščejo "nove rešitve" in obljubljajo, da "bodo delovali v smislu izobraževanja javnosti o nujnosti agresivnih načinov spopadanja s klimatskimi spremembami". Okrogle mize, kjer ta srečanja potekajo, se seveda kopajo v klimatiziranem zraku.

Naš predsednik, ki je predan boju zoper podnebne spremembe, saj je že pred davnimi leti letel v Južno Ameriko na prvi Okoljski vrh, se je na obiske pri lani najbolj odmevni slovenski družini vozil s težkim luksuznim terencem, kakršne zaresni bojevniki za boljše in manj razkošno življenje na planetu že kakih deset let razglašajo za prvovrsten simbol okoljske neotesanosti.

Poslušaje me, kaj govorim (in pišem) in ne glejte, kaj počnem.

Pripravil Janez Penca, z gradivom iz publikacije Prospect, VB

OTROK JE OČE ODRASLEGA

Zakaj ljubezen šteje

Ko so raziskovalci preučevali možgane romunskih sirot – otrok, ki so jih od rojstva pustili, da so jokali v svojih posteljicah in niso imeli niti najmanjše priložnosti, da bi s kako odraslo osebo ustvarili tesno vez – so v tistem delu možganov, ki človeku omogoča, da čustvuje, da se rahločutno povezuje z drugimi ljudmi, da okuša zadovoljstvo in ceni lepoto, odkrili pravo pravcato črno luknjo. Zaradi tako grenkih najzgodnejših izkušenj ti otroci niso sposobni, da bi se razvili v vsestransko razvita človeška bitja. Izkušnje v prvih 24 mesecih življenja odločilno vplivajo tako na razvoj možganov kot osebnosti, zato bi nam morale biti še kako mar.

Kanadska psihologinja Margaret Ainsworth je prva opozorila na čvrsto zvezo med izkušnjami zgodnjega otroštva in oblikovanjem osebnosti. Večji del 60-tih let je sedela za dvosmernim ogledalom v Baltimoru in opazovala, kako se eno leto stari otroci igrajo s svojimi mamami. Zapisovala si je, kaj se je dogajalo, ko je mati za nekaj minut zapustila sobo, in kako se je otrok odzval, ko se je vrnila. Naredila je še korak naprej in preučevala, kaj se je dogajalo, če je namesto mame v sobo stopila tujka in se z malčkom poskušala zaplesti v igro.

Njena raziskava je pokazala, da otrokov razvoj ni seštevek splošne zmešnjave izkušenj, ampak neposreden rezultat načina, kako se je nanj odzival in kakšne odnose je z njim/njo tkal njegov/njen skrbnik. Nemaren, obremenjen ali nedosleden roditelj dojenčka neguje tako, da se razvije v zaskrbljenega, prestrašenega, negotovega ali vase zaprtega otroka. Nadaljnje raziskave so pokazale, da način, kako enoletnik navezuje stike z drugimi, natančno napoveduje, kako se bo obnašal, ko bo star 5 in 8 let.

Toda dokazi, s katerimi nas oskrbujejo psihologi, nikoli čisto do kraja ne prepričajo dvomeče javnosti. Sediš v sobi in opazuješ dojenčke – kakšen dokaz pa vendar je to!? Kako lahko sploh kdo trdi, da ve, kaj dojenček čuti in misli? Kaj niso to samo zmedena ugibanja? Poleg tega je cel rod feministk psihologe obsodil, da so se zarotili zoper zaposleno žensko in da jo hočejo prikovati na dom. Vprašanje razvoja dojenčka so nenadoma močno spolitizirali. O zvezi med najzgodnejšimi izkušnjami in osebnostjo vlada precejšnja zmešnjava. Ko stvari skrenejo s prave poti, so seveda krivi starši, drugače pa njihovo vlogo zmanjšujejo.

Psihoterapevtka Sue Gerhardt je v knjigi Why Love Matters (Zakaj ljubezen šteje) pogumno zakoračila na področje, koder so se drugi zadnja leta bali stopati. Že res, da je prepuščeno staršem ali popestujejo jokajočega otroka ali pač ne, toda učinki takega ali drugačnega ravnanja se vtisnejo v dojenčkove možgane in krojijo njegovo osebnostno podobo v poznejših letih. Pošiljanje eno leto starih otrok v jasli ali drugačno varstvo se zna izkazati za veliko usodnejšo odločitev, kot si morda mislimo.

Upoštevajoč najnovejše izsledke s področja nevrokemije Gerhardtova ugotavlja, da otrokove najzgodnejše čustvene izkušnje merljivo vplivajo na njegov nadaljnji razvoj v odraslega. Vsakodnevno vzajemno delovanje dojenčka in matere neposredno vpliva na to, kako se razvijajo njegovi možgani. Ne gre za spoznavne spretnosti, npr. kako hitro se otrok nauči brati, pisati in šteti do 10. Avtorico zanima zveza med ljubeznijo, ki jo prejemamo v najzgodnejšem otroštvu in vrsto človeka, v katerega se razvijemo. Kdo smo, ni niti kodirano ob rojstvu niti postopno zbrano v letih življenja, ampak je v naših možganih zapisano v prvih 24 mesecih po rojstvu kot neposreden odziv na to, kako nas imajo starši radi in kako skrbijo za nas.

Naše najzgodnejše izkušnje niso samo položene v nas kot spomini ali vplivi; prevedene so v natančne fiziološke odzive v možganih, ki nato postavijo nevrološka pravila, kako bomo ravnali s svojimi občutji in občutji drugih v vsem preostalem delu življenja. Ne gre za vprašanje ali-ali (narava ali okolje), ampak za to, kar smo dobili od narave in kako s tem ravnamo. "Nič ni samodejnega. Otrokovi možgani so možgani, kakršni nastanejo po njegovih posebnih izkušnjah z ljudmi," pravi Sue Gerhardt.

Glavni igralec v tej odvijajoči se drami slehernika je hormon kortizol. Ko je dojenček vznemirjen, hipotalamus, ki se nahaja pod možgansko skorjo v središču možganov, izloča kortizol. Normalna količina kortizola je dobra stvar, toda če je otrok stresu izpostavljen predolgo ali prepogosto, kortizol možgane preplavi; v stresnih okoliščinah se otrok odziva na dva načina, ali s premalo ali pa s preveč kortizola. Preveč kortizola povzroča potrtost in zaskrbljenost, premalo pa čustveno neobčutljivost in napadalnost. Otroci alkoholikov imajo navadno povišan kortizol, enako tudi otroci preobremenjenih mater.

Bistveno je to, da dojenčki svojih odzivov na stres ne morejo uravnavati sami, ampak se tega naučijo samo skozi ponavljajoče se izkušnje dveh vrst: ali jih kdo drug iz stiske reši ali pač ne. Preko pozitivnih izkušenj se naučijo, da se lahko na ljudi zanesejo, da se bodo odzvali na njihove potrebe, in v takih okoliščinah se njihovi možgani naučijo izločati samo dobrodejno količino kortizola. Osnovna – tj. koristna - raven kortizola se bolj ali manj za vedno vzpostavi v prvih 6 mesecih življenja.

Dojenčki so tako kot mladiči vseh sesalcev rojeni s programom za preživetje, a človeška posebnost je, da je naš program preživetja v svetu nujno povezan s soljudmi. S prisrčnim smehljajem, ki smo ga sposobni že davno preden shodimo ali spregovorimo, odrasle v našem življenju dovolj očaramo, da nam odpustijo neprespane noči in nas želijo ohraniti pri življenju. In ko se dojenčku zasmejemo starši, ga s tem poučimo, da je dobro sporazumevanje nagrajeno in ga tako oskrbimo z željo po še boljšem. Dobro starševstvo ni le vir dojenčkovega ugodja, ampak poskrbi za razvoj tistega dela otrokovih možganov, ki omogoči, da razvije samonadzor in empatijo in da občuti povezanost z drugimi. Vzajemno delovanje med dojenčkom in njegovimi skrbniki je avtocesta od zgolj človeškega k resnično humanemu.

Vlade razvitega sveta, ki v središče postavljajo pehanje za gospodarsko uspešnostjo, staršem ne omogočajo, da bi zadostili vitalnim potrebam svojih otrok v prvih dveh letih njihovega življenja. Zato jih v najpomembnejših dveh letih razvoja veliko pogreša kakovostno interakcijo s svojimi najbližjimi in imajo zaradi tega pozneje vedenjske, učne in osebne težave. Knjiga Zakaj ljubezen šteje bi morala biti obvezno branje za vse starše, učitelje in politike.

Pripravil: Janez Penca

KAKO TRŽITI REKO

Ožmimo Krko

V glasilu Mestne občine Novo mesto v zvezi z uvedbo režima plovbe motornih plovil po Krki piše, da je bila ta vrsto let "odtujena od življenja mesta". Uboga reka je dočakala, da se je je usmililo perverzno svobodoumje in jo sklenilo spremeniti v prometnico. Šele tako z vsem sijajem stopa v mestno življenje. To je podobna logika kot prepričanje, da se je "ureditveni načrt Športnega parka Portoval začel uresničevati z izgradnjo nakupovalnega centra Tuš in garažno hišo ob upravni zgradbi stadiona" (isti vir). In imamo zdaj križanca med velikansko trgovino, športnimi tereni, obračališčem za avtobuse in parkirišči. Dobro je, da se ljudje, ki še hodijo sem, ne zavedajo, kako lep športni park bi lahko imeli, če bi se ga od samega začetka lotil kdo z drugačnim obzorjem, kot ga imajo njegovi sedanji spreminjevalci.

Namesto da bi oblast napela vse sile in bencinske more rešila vsaj Glavni trg, je promet spravila še na reko. Plovila na motorni pogon – električni ali bencinski - naj bi močno popestrila novomeški turizem in za nekaj ur podaljšala zadrževanje turistov v Novem mestu. Decembra se je nekomu utrnila sijajna zamisel, da bi na motornem splavu otroke lahko obiskal Miklavž (ali oni na njem pričakali njega). Otroci so bili vedno hvaležen ščit, za katerim odrasli poskušajo udejanjati svoje muhe. No, če bi turiste na splavu v mrzlem decembru zasidrali sredi reke, bi njihovo zadrževanje v dolenjski metropoli res lahko podaljšali za več ur. Plavati v decembrski Krki bi bil pač prevelik izziv njihovemu zdravju.

Hiperaktivni osvajalci prostora so prižgali zeleno luč za kolonizacijo še enega dela javnega dobrega, ki bi to moralo ostati po svoji naravi. Reka, ki nenehno odteka, je namreč neulovljiva ter kot taka od vseh in od nikogar. Krka ima turistične adute, ki jih v času boja za uvedbo "režima plovbe" noče omenjati nihče: mir čarobnega zelenega ogledala mesta, pa zgodbe pernatih prebivalcev obrežnega grmovja, seveda le tam, kjer ga človekov smisel za "red" še ni izkrčil. Tudi ribam ni vseeno, čeprav se ne oglašajo. Ali je to vredno žrtvovati prevažanju na motornih splavih?

Krka sama po sebi se je, podobno kot narava nasploh, svojim človeškim pokroviteljem zazdela premalo koristna. Pred njeno lepoto sicer ostajajo brez besed, a jim samoljubje ne da miru, da je ne bi s svojim pečatom želeli še malce polepšali. Prepričanje, da ji lahko dodajo vrednost tako, da jo "ponudijo ljudem", je znamenje antropocentrične neotesanosti, zaradi katere nam ne le reke, ampak ves svet vedno hitreje odteka med prsti. Vode smo "naredili zase" že s tem, da vanje spuščamo svoje odplake, pa naj bodo očiščene ali ne. Danes je pač treba do sprevrženosti iztržiti vse: naravne vire, zdravje, bolezen, revščino, vsakršno drugačnost in celo smrt – kaj ne bi torej še reke, če nam je že pri roki.

"Nosilce razvoja" anahronistični predmoderni instinkt žene, da ljudem ves čas nekaj "ponujajo", da nenehno spreminjajo in osvajajo prostor in gradijo nekaj novega, v tem primeru spravljajo na reko plovila, na bregove pa pristanišča in priveze zanja. Videti je, da s prav posebnim zadovoljstvom drezajo v še kolikor toliko nedotaknjeno naravo, v njej puščajo sledove in delujejo v skladu s pregovorom Kjer osel leži, tam dlako pusti.

Danes je ljudem, ki po svetu ne hodijo s čvrsto zatisnjenimi očmi, jasno, da je zgraditi nepotrebno nakupovalno središče, spremeniti vrt ali park v parkirišče, obzidati bregove potoka in ga spremeniti v kanal, kaj meliorirati, podreti in ponovno pozidati - mačji kašelj. Veliko težje se je čemu odpovedati, česa ne narediti, ne zgraditi in ne spremeniti, pustiti kak vrt ali park taka, kot sta že dolgo in izpustiti kako vožnjo z avtom. Zelo težko je tudi zgraditi pločnik, kolesarsko stezo ali zdravo streho nad otroškim vrtcem.

Ko sem že pri vrtcih, se sprašujem, kako da se mestnim skrbnikom bolj ne mudi, da bi s streh vrtcev in šol strokovno odstranili več desetletij staro azbestno kritino in jo nadomestili z zdravju neškodljivo? To bi bilo za dobro naših otrok koristneje kot ponujajoča se možnost, da bi jih decembra s splava na Krki pozdravljal Miklavž. Saj ne gre za denar. Tega je vedno premalo. Gre samo za pamet, ki določa prioritete, kam bo tisto malo denarja šlo. (Zgodovinsko gledano pa je denarja vendarle bistveno več kot kdajkoli poprej.)

Krka si zasluži, da jo pustimo, kakršna je. Naj bo njena mirna zelena gladina počitek za oči, njen brezšumni tok pa povabilo k tišini. Plovila in turisti bodo nanjo prinesli hrup in vizualno onesnaženje in ji krnili značaj. Dovolj bi bilo, če bi poskusili obuditi čolnarjenje. V tem primeru bi bila gostota prometa po Krki odvisna samo od tega, koliko so se ljudje pripravljeni upirati v vesla.

Ko sem na enem od srečanj v zvezi z "razvojem" športnega parka Portoval ustvarjalca nakupovalnega središča in parkirne zgradbe ob stadionu vprašal, kako si je mogel predstavljati sožitje športa in rekreacije z rekami avtomobilov, ki pošiljajo vadečim v pljuča izpušne pline, me je navihano pogledal in dejal: "Tako je želela javnost." Občutek imam, da ima ista javnost prste vmes tudi pri motorni plovbi po Krki.

Če bi le vedel kako, bi ji prisolil eno okrog ušes.

Janez Penca

PRIPIS
Po tistem, ko sem v DL objavil svoje mnenje o spuščanju motornega splava na Krko, sta kot odziv nanj novinarka Breda Dušič Gornik in direktor Kompasa Novo mesto Matjaž Pavlin v Dolenjskem listu objavila fotografijo detajla Krkinega brega z nekaj poginulimi ribami in smetmi ter naslednje besedilo:

Reka Krka v resnici ni vedno čarobna in zelena, je pa vsekakor dobro ogledalo mesta. Čeprav ribe molčijo, pa tele na fotografiji vsekakor govorijo svojo zgodbo … "Vsi, ki znajo realno in pozitivno razmišljati, se strinjajo, da bo splav na Krki samo dobrodošel, in sicer tako za ribe, ker posebej ob nizkem vodostaju plovilo premeša in prezrači vodo, kot tudi za umazanijo, ki se nabira na nekaterih mestih, saj po taki umazaniji ne bomo mogli prevažati turistov, ampak bo treba reko čistiti. Od leta 2003, odkar so pristojni pripravljali uredbo in odlok o plovbi, je bila v to vključena vsa strokovna javnost in upoštevani vsi utemeljeni predlogi oz. obveznosti," je prepričan Matjaž Pavlin, direktor Kompasa Novo mesto, ki je tudi posnel fotografijo. (Besedilo: B. D. G., foto: M. P.)

Globina in iznajdljivost odziva na moje mnenje o smiselnosti spuščanja motornega splava na Krko sta mi vzela sapo.

Morda bi veljalo zamisel o prezračevanju rek z motornimi splavi zaščititi s patentom; morda bi bilo treba turiste spraviti na vse slovenske reke in potoke, v katerih plavajo smeti in poginule ribe. Avtorja sta jasno zapisala, da bo treba Krko čistiti zaradi turistov. Pokazala sta svoj (realističen in pozitivno razmišljujoči) odnos do Krke ter slabo razumevanje mojega preprostega članka: reke očitno ni vredno čistiti zaradi nje same, zato potrebujemo "višji" cilj – turiste. Pa smo znova pri človeški samozaljubljenosti: vse, kar je, mora biti za nekoga, ničemur ne pustimo, da bi bilo "kar tako", samo po sebi in samo zase. Iz odziva na svoje pisanje sem se tudi nečesa naučil: Naravi najbolj škodijo realisti in pozitivno razmišljujoči, zato bom še naprej idealist in negativec.

Janez Penca

DAVČNI RAJ

Zatočišča malopridnežev

Nevidna roka trga in učinek curljanja mi namigujeta dvoje: prvič, da ima ekonomija očitno opravka s stvarmi onkraj njihove stvarne pojavne oblike in da je zato o njej težko razmišljati (torej ni za navadne ljudi), in drugič, da nas vleče za nos, če nam smrtno resno prodaja teorijo o tem, kako bogati lahko revnim pomagajo s tem, da sami še bolj bogatijo. Trickle down effect, po naše učinek curljanja, pomeni, da z vrha piramide bogatih, ki nenehno raste, vedno več pricurlja tudi k njenemu vznožju, kjer kraljujejo revni. Svet zrcal in dima, bi rekel John Christensen, ki je nekoč, dokler se mu vse skupaj ni zagnusilo, delal na enem od otokov, ki veljajo za davčno zatočišče. Če še vedno verjamete, da je denar, ki naj bi s Kajmanskih otokov obiskal vašega najboljšega soseda, samo zbežal pred krutimi davki, boste potem, ko boste prebrali ta članek, pomislili, da vendarle ne gre za begunca, ampak za dezerterja.

John Christensen pripoveduje …

"Ko sem se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja po dolgi odsotnosti vrnil na rodni otok Jersey, sem ugotovil, da se je spremenil v eksteritorialno finančno središče. Kombinacija deregulacije in tehnoloških sprememb je odprla nove trge. Mednarodne banke in računovodske firme so se prerivale za kos potice. Stare mestne hiše in trgovinice so se umaknile pisarniškim blokom in parkiriščem in trg dela na otoku je bil tako pregret, da so srednješolci prejemali višje plače kot univerzitetno izobraženi ljudje drugod po Veliki Britaniji. Porscheji, jaguarji in BMW-ji so bili najbolj priljubljeni avtomobili na otoku, ki meri 14 x 8 km.

Načelo dobre prakse

Zaposlil sem se v poslovni dejavnosti vodenja podjetij in njihovih združenj, kjer sem moral izvrševati navodila bank in pravniških firm, ki so po faksu vsak dan sproti prihajala z vsega sveta. To je bil svet dima in zrcal, v katerem je na Jerseyu registrirano družbo posedovalo združenje podjetij v Luksemburgu, katerega nominalni upravitelji so živeli v Švici. Ta postopek, katerega sestavni del so tajni sporazumi preko treh ali več davčnih zatočišč, v industriji načrtovanja davkov velja za dobro prakso. Pri oviranju preiskave svojega početja in razkrivanju v čigavem imenu to počne zna iti ta mogočna industrija nenavadno daleč.

Ena od mojih nalog je bilo določanje cen za blago in storitve, s katerimi se je trgovalo znotraj multinacionalnih družb, na način, ki je čim bolj zmanjševal davke, ki so jih bile te družbe dolžne plačevati. Ta način, recimo mu kar slepilno cenovno premeščanje, je omogočil, da so lahko plastična vedra iz Češke republike v ZDA izvažali po nominalni ceni 972,98 dolarja za kos in iz ZDA v Izrael izvažali raketna izstrelišča po 52,03 dolarja za kos. Iz tega izvirajoči dobički odjadrajo v davčno zatočišče. Taki slepilni manevri pa so možni samo znotraj multinacionalne družbe. Družbe, ki ne delujejo globalno, lahko dosegajo enak rezultat, če poslujejo preko agenta v enem od davčnih pribežališč, ki plača del zvišane cene na eksteritorialni račun prodajalca ali kupca. Tudi sam sem opravil lep delež takega re-fakturiranja. Veliko mojega dela je bilo v zvezi s trgovanjem z azijskimi ali afriškimi državami. V nekaterih primerih smo pri transakciji za enkratno nakazilo plačila tretji stranki za "svetovalne" ali "agencijske" storitve uporabljali posebne posrednike – družbo, združenje podjetij, partnerstvo ali drugo pravno osebo, največkrat tako ali drugače povezano z davčno dejavnostjo. Za sleparije z zaupnimi informacijami smo uporabljali tudi druge družbe. To me je v enaki meri dolgočasilo in jezilo.

Na Afriko se poser…

Kakršnekoli pomisleke glede izvora tega denarja – veliko ga je prihajalo iz Afrike – smo pometli vstran. Neki petkov večer, preden smo začeli z običajno krokarijo v pisarni, mi je vodja oddelka z običajno neotesanostjo zabrusila, da o tem ne misli razpravljati in da "se na Afriko poserje…" . Njen odnos je bil značilen. Dobičkonosnost je letela v nebo in nihče ni povezoval svojega delovanja z zločinskostjo in krivicami drugod po svetu.

Ko so me leta 1987 imenovali za gospodarskega svetovalca zakonodajnega telesa Jerseya, sem hitro spoznal, da tamkajšnji režim bančne zakonodaje ni le ohlapen, ampak zdrizasto mehak. Lokalni politiki so živeli v strahu, da bi morebitni škandal škodoval mednarodnemu ugledu otoka in sprožil posredovanje vlade Združenega kraljestva. Najljubša rešitev – narediti vse, kar je mogoče – je živela presenetljivo dolgo, nato pa je leta 1996 končno le zaškripalo. Trgovec z valutami Robert Young, ki je delal v povezavi z banko Cantrade, jerseysko podružnico švicarske gigantske banke UBS, je investitorje ogoljufal za 26 milijonov dolarjev – Wall Street Journal je tedaj ocenil, da Jersey predstavlja eksteritorialno tveganje, ki "živi od ohlapnih pravil in političnega vmešavanja", in da dobesedno vabi k pranju denarja. Politiki, odgovorni za finančne predpise, so sedeli v odborih bank, ki so jih tudi sami nadzirali, in visoki državni uradniki so razlagali zakone in predpise tako, da so podpirali osebne interese visokih politikov in njihovih pajdašev.

Od konca devetdesetih let naprej je bilo več mednarodnih pobud s ciljem, da bi se lotili finančnih nepravilnosti, toda eksteritorialno gospodarstvo se je od leta 1998, ko sem se odselil z Jerseya, komajda kaj spremenilo. Kmalu potem, ko so leta 1997 britanski laburisti prišli na oblast, so pooblastili nekdanjega uslužbenca finančnega ministrstva Andrewa Edwardsa, da je pregledal finančne sporazume od krone odvisnih teritorijev, kakšen je Jersey. Glavna priporočila njegovega poročila so preprosto prezrli in temelji načela tajnosti delovanja ostajajo v glavnem nespremenjeni. Eksteritorialne družbe morajo zdaj uradnike, ki skrbijo za pravilno poslovanje, opremiti s podrobnostmi o zadnjem lastništvu, toda ta podatek ni javen in ga zlahka zamegli mreža združenj podjetij in posebnih posrednikov, ki se širijo preko več drugih jurisdikcij. Zahteve po letnih bilancah ni. Eksteritorialnim združenjem podjetij ni treba posredovati nobenih podatkov o ustanoviteljih ali koristnikih in jim tudi ni treba dostavljati finančnih poročil.

Upokojenec Augusto Pinochet: uspešen, pošten strokovnjak

Bančni revizorji so mi nekoč zaupali, da celo ko gre za "politično izpostavljene osebe", predpisani postopki ne sežejo čez vajo v odkljukavanju okenc. Kot je zapisano v enem od poročil ameriškega senata, je banka Riggs eno od svojih "politično izpostavljenih" strank opisala kot "upokojenega strokovnjaka, ki je bil v svojem poslu zelo uspešen in si je premoženje za stara leta pridobil na pošten način." Ta politično izpostavljena oseba je general Augusto Pinochet, ki ima na računih banke Riggs v davčnih zatočiščih med 6 in 8 milijoni dolarjev, in ga zdaj preiskujejo zaradi poneverb in utaje.

Jersey je postal eksteritorialno finančno središče zaradi pritiska lokalnih pravniških firm, od katerih so imele nekatere močne politične zveze, in zaradi pritiska največjih bank iz londonskega Cityja, ki so se po prevzemu oblasti s strani laburistov leta 1964 začele množično seliti v tuja davčna zatočišča. Ko je postalo očitno, da so se Kajmanski otoki uspešno prelevili v enega od njih, se je zakonodajno telo na Jerseyu odločilo ustvariti zakonsko in pravno klimo, privlačno za tujo finančno industrijo. Razcvet 80-tih in začetka 90-tih je povzročil, da se je število davčnih zatočišč s približno 25 v začetku sedemdesetih do leta 2004 povečalo na 72, kajti sprejeti so bili zakoni, ki so spodbujali uporabo eksteritorialnih skladov za upravljanje z denarjem, mednarodnih poslovnih družb, neobdavčenih posebnih nosilcev naložb in družabništev z omejeno odgovornostjo.

Iz Rusije z ljubeznijo - v zahodne banke 500 milijard dolarjev

Po dolžniški krizi v osemdesetih letih so se banke usmerile na približno 8 milijonov najbogatejših posameznikov na svetu, ker so bile prepričane, da ti predstavljajo najbolj dobičkonosno področje rasti. Leta 1995 si je finančna industrija zastavila cilj v naslednjem desetletju prenesti večino denarja teh bogatašev na eksteritorialne račune in sklade za upravljanje z denarjem. Če sodim po nedavni raziskavi, ki ugotavlja, da je 11,5 bilijona dolarjev njihove lastnine na davkov oproščenih ali minimalno obdavčenih eksteritorialnih računih, bi rekel, da so banke naredile velik korak v smeri doseganja zastavljenega cilja. Če bi donose na to vsoto obdavčili s povprečno 30-odstotno stopnjo, bi z 255 milijardami dolarjev proračunskih prihodkov popolnoma pokrili potrebe projekta OZN Millenium, ki do leta 2010 načrtuje podvojitev denarne pomoči revnim deželam.

V 80-tih letih je večina denarja, ki je pristajal na Jerseyu, izvirala iz Srednjega Vzhoda, podsaharske Afrike in Jugovzhodne Azije, toda propad Sovjetske zveze je povzročil hitro rast pridobivanja novih poslov tudi iz Rusije in vzhodne Evrope. Leta 1990 mi je znanec z manjšim skladom za upravljanje z denarjem v Saint Helieru povedal, da je podpisal pogodbo z rusko stranko, ki je imela več kot 100 milijonov dolarjev premoženja. Nihče si ne bi mogel predstavljati, da je bilo tolikšno bogastvo pridobljeno na zakonit način. Jersey je priljubljen cilj ruskega denarja, ki od leta 1989 naprej poplavlja zahodne banke z 20-30 milijardami dolarjev na leto. Leta 2002 je moskovski Inštitut za informacijo in demokratizacijo poročal, da je skupni tok nezakonito pridobljenega denarja vključno z izgubami zaradi carinske korupcije "brez težav splezal na 400-500 milijard dolarjev. Od tega denarja približno 300 milijard počiva v zahodnih bankah".

Prodajanje suverenosti

Majhne države in gospodarstva majhnih otokov, ki so izolirani in gospodarsko ranljivi, so idealno okolje za molčečni in prikrivajoči svet eksteritorialnih financ. Ker so v domačih političnih, fiskalnih in sodnih zadevah v glavnem avtonomne, pravzaprav prodajajo svojo suverenost: drugače povedano, ti teritoriji sprejemajo zakonodajo, naklonjeno tistim, ki mrzlično iščejo čim nižje davke in čim manj predpisov. Predstavljajo torej stičišče med svetom skrivnega pretakanja denarja in krogi globalnih finančnih trgov.

Gibanje za globalno pravičnost meni, da bo povečevanje pomoči revnim državam neučinkovito, če ga ne bodo spremljali ukrepi za spodbijanje vzrokov revščine, kamor sodita tudi beg kapitala in izmikanje davkom. Prav nič pretirana ni ocena, da se iz revnih dežel umazano pridobljeni denar seli na eksteritorialne račune s hitrostjo 500 milijard dolarjev na leto. Korupcija, ki je bila v središču medijske pozornosti pred srečanjem G8 v Gleneaglesu, znaša samo deset odstotkov te vsote.

Nekaj tega denarja lahko tudi kroži: najprej pripotuje na račun eksteritorialne družbe, potem pa se pod pretvezo, da gre za neposredno tujo naložbo, re-investira v državi, od koder je prišel. Na ta način privabi davčne olajšave in subvencije za "dobrodelne" lastnike družbe, ki investirajo, pri tem pa je povsem možno, da ti živijo v državi svoje naložbe. Večina ubežnega kapitala pa deželo svojega izvora zapusti za vedno in gre na denarne in nepremičninske trge velikih zahodnih gospodarstev. Trenutni svetovni proračun za pomoč revnim je z 78 milijardami dolarjev prav neznaten, če ga primerjamo z masovno selitvijo bogastva v nasprotni smeri. Samo ugibamo lahko, koliko umazanega denarja se je nakopičilo na eksteritorialnih računih, toda od srede 70-tih let se je na zahod iz revnih dežel preselilo najmanj 5 bilijonov dolarjev.

Prakse iz kolonialnih časov

Odtekanje domačih denarnih virov in splošno izmikanje davkom, ki stopata z roko v roki z begom kapitala, sta uničujoče vplivala na razvijajoča se gospodarstva in gospodarstva v prehajanju. Oropane domačih privatnih naložb in prihodkov od davkov, s katerimi bi lahko financirale javne storitve, so mnoge vlade potisnjene v odvisnost od neposrednih tujih naložb in drago servisiranega zunanjega dolga. Oboje deželam prejemnicam vsiljuje brutalne pogoje.

Zahodne vlade in multilateralne agencije podcenjujejo zaskrbljenost javnosti zaradi umazanega denarja, razen če gre za mamila in terorizem. James Wolfensohn je izjema: ko je predsedoval Svetovni banki, je namignil, da bi bilo nezakonito finančno poslovanje lahko vzrok za to, da banka ni dosegla svojih ciljev. Večji del časa je bilo v središču politične in medijske pozornosti plenjenje despotov in njihovih pajdašev, namesto da bi se ozrli tudi na delovanje globalnega finančnega sistema, ki spodbuja in lajša gibanje umazanega denarja. Osupljivo, a resnično je, da niti Svetovna banka niti Mednarodni denarni sklad doslej še nista poskusila raziskati ali oceniti teže bega kapitala in izmikanja obdavčitvi.

Več kot 50 odstotkov vsega imetja bogatih posameznikov v Južni Ameriki - v gotovini in vrednostnih papirjih, ki kotirajo na borzah - je na eksteritorialnih računih. Podatkov o Afriki je malo, toda tendence kažejo na velikansko rast bega kapitala iz podsaharske Afrike v osemdesetih letih, medtem ko je v drugi polovici devetdesetih let na eksteritorialne račune iz te regije izginilo okrog 30 odstotkov BDP. Stanje na Srednjem Vzhodu in v Severni Afriki je še hujše, kar pojasnjuje tamkajšnjo kronično nezaposlenost in socialne napetosti. V začetku leta je Komisija za Afriko britanskega premiera Tonyja Blaira za čas do leta 2010 predlagala dodatnih 25 milijard dolarjev pomoči, kar je v primerjavi z denarjem, ki iz poroznega afriškega bančnega sistema odteka na Zahod, pritlikava vsota.

Korporativno brezzakonje se seveda ni začelo z Enronom, WorldComom in Parmalatom. Od sedemdesetih let naprej se je stanje sicer ves čas slabšalo, toda vzorci mednarodnega trgovanja in izmikanja obdavčitvam so v rabi že iz kolonialnih časov. Ker danes najmanj polovica vse svetovne trgovine poteka na papirju preko davčnih zatočišč, so priložnosti za poneverbe in druge finančne podlosti neštete.

Peresno lahki v ringu s supertežkimi

Zmožnost multinacionalnih družb, da svoje trgovanje in pretakanje naložb organizirajo preko davčnih zatočišč, jim daje ogromno finančno prednost pred njihovimi zgolj nacionalnimi tekmeci. Lokalne družbe se, ne glede na to, ali so tehnično bolj učinkovite ter inovativne ali ne, znajdejo v ringu z neenakim tekmecem. V praksi daje ta tržna pohabljenost prednost velikim pred malimi, mednarodnim družbam pred nacionalnimi in že dolgo obstoječim pred novoustanovljenimi. Izid pa je ta, da zato, ker davčna zatočišča uporabljajo tako rekoč vse velike mednarodne banke in multinacionalne družbe, v teoriji in praksi doktrina o primerjalni prednosti Davida Ricarda izgublja tla pod nogami. Fundamentalistični zagovorniki svobodnega trgovanja brez kakršnih koli pravil pred tem problemom trmasto zatiskajo oči. Za tiste, ki verjamejo, da svobodno in pošteno trgovanje lahko spodbuja primerno gospodarsko rast in svoje koristi širi po vsej družbi, očitna brezvoljnost glavnih igralcev, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in vlade nekaterih bogatih zahodnih držav, da bi se lotili globalne tržne polomije, kaže, kakšne so njihove prave namere.

Po desetletjih podkupljivih diktatorskih vladavin je Nigerija svetovna prvakinja v premetenih finančnih postopkih. Toda plenjenje naravnih virov, ki je v 90-tih letih za časa predsedovanja Sanija Abache doseglo vrhunec, je bilo mogoče samo zato, ker so bančne infrastrukture, pravniki in knjigovodje zamižali na obe očesi in omogočili, da so milijarde dolarjev odjadrale na eksteritorialne račune. Nekateri od teh pomočnikov in sostorilcev so bili z Jerseya. Morali so se zavedati izvora denarja in so se pri poslovanju z ukradeno lastnino tudi mastno okoristili. Finančne škandale in davčne zvijače, ki jih ekonomisti opisujejo z izrazom "negativne eksternalije", so rodile duh brezzakonja, ki ogroža neokrnjenost tržnega sistema in finančne industrije nasploh. Lani je neki britanski davčni knjigovodja za Guardian izjavil, da "ne glede na to, kakšna je zakonodaja, knjigovodje in pravniki vedno najdejo pot, da jo obidejo. Pravila so sicer pravila, a so pravzaprav zato, da jih kršimo." Žrtve te plenilske kulture izvijanja iz davčnega primeža so najrevnejši in najbolj ranljivi ljudje tega planeta.

Je današnja ekonomija znanost, poklic ali kaj hujšega?

Lep delež rasti eksteritorialne ekonomije poganjajo britanski pravniki in revizorji. Že v 20-tih letih prejšnjega stoletja so začeli s skladi za upravljanje denarja, krovnimi podjetji, slepilnim cenovnim premeščanjem, re-fakturiranjem in navideznimi telegrafskimi prenosi denarja, kar vse daje vtis, da družba deluje iz davčnega zatočišča in ne z lokacije, kjer v resnici je. Izmikanje davkom je bil glavni motiv, toda pranje narko-dolarjev in plačevanje podkupljivih uradnikov očitno obsega iste postopke kot beg pred davki.

Nobenega dvoma ni, da eksteritorialne ekonomije žene načelo tajnosti. To so priznali člani Švicarske bančniške zveze, ko so po škandalu z nacističnim zlatom iz raznih uglednih časopisov vzeli polstranske oglase, ki so neprepričljivo prodajali geslo, da je "tajnost tako nujna kot zrak, ki ga dihamo". Toda tajnost stane. V večini držav z južne poloble javnost glasno izraža nezadovoljstvo nad dejstvom, da se dohodke iz naravnih virov zvečine odvaja na račune zahodnih bank. Razjedajoče posledice slabe izobrazbe, propadajoče infrastrukture in ustaljene brezposelnosti so splošno nezadovoljstvo ter naraščanje revščine in kriminala. Kriminal se razrašča v šibkih državah, kjer so milijoni revnih in so razlike med ljudmi velikanske. Revščina pospešuje kriminal, ta pa posluje s terorizmom. Terorizem se hrani s kriminalom in revščino. Srednji člen v tej verigi – kriminal – povezuje revščino in terorizem. To zvezo bi morali dobro razumeti.

Brez kančka smisla za pravičnost in nepristranskost je ekonomija v imenu učinkovitosti in svobode v boj za upravičevanje razlaščanja in brezzakonja pognala fundamentalistične koristolovske teorije. Rezultat je svetovni gospodarski (ne)red, ki ne more in dejansko tudi ne zadovoljuje potreb tega planeta po blaginji in varnosti."

LRB

Janez Penca

NARAVA NI LEPA

Nadrealisti z verižnimi žagami

V deželo prihaja pomlad in drevesa po mestih je treba spet popraviti. Začelo se je pred nekaj leti in zvenelo je zelo strokovno: drevesna kirurgija. Traja še vedno in počasi izzveneva v mesarjenje mestnega drevja.

V slovenskih mestih drevju trda prede. Slišal sem, da so iglavci v mestu plevel, da breza spomladi po mestih smeti, ker si drzne cveteti in trositi cvetni prah, da bi na cestah gnijoče jesensko listje lahko povzročalo prometne nesreče, da bi ob neurjih lomeče se drevje lahko poškodovalo in rušilo zgradbe, ogrožalo ljudi in povzročalo rane tudi na telesu človekovega najboljšega prijatelja – avtomobila.

V Novem mestu – a resnici na ljubo tudi v mnogih drugih slovenskih in tujih mestih – so zlobnim naklepom mestnega drevja sklenili narediti konec. Zlovešči naravi bodo temeljito pristrigli peruti oziroma veje. Verižna žaga je tako postala najbolj priljubljen instrument mestnih drevesnih kirurgov. Ob pogledu na številna slovenska obcestna in parkovna drevesa me obhaja misel, da se ta kirurgija najbrž ne bi tako bujno razcvetela, če bi bilo treba vse veje, ki so v preteklih nekaj letih s človeško pomočjo popadale z zdravih dreves, požagati z ročnimi žagami.

Ljudem, ki se na Slovenskem v spopadu človeka z naravo postavimo v bran slednje, prisluhne le malokdo, zagotovo pa ne tisti, ki imajo v naravovarstvenih stvareh škarje in platno v svojih rokah. To je sicer skupna usoda slovenskih zagovornikov narave; v tej zeleni deželi politika varovanje narave še vedno pojmuje kot otročarijo ali kvečjemu domeno šolske mladine in njenih naivnih mentorjev, ki jih poteši s kakim slikaniškim projektom, medtem ko "resni" odrasli svet še vedno bije nekakšen zgodnjekapitalistično-socialistični boj z naravo. Zato razumem, da se po mojem prvem vzgibu ob pretiranih drevesnih amputacijah pred dvema letoma ni spremenilo nič.

Morda to pomeni, da so moji pogledi na vlogo mestnega drevja trhli. Kdor tako samozavestno, vztrajno in korenito vihti verižno žago, za svoje ravnanje že mora imeti močne razloge. Zanimivo bi jih bilo zbrskati na plan.

Eden bi bil lahko dejstvo, da tako počnejo tudi v Ljubljani, pa npr. v avstrijskem Gradcu in drugod po Evropi. A nepremišljeno posnemanje – čeprav Evrope - stroki ne more biti v čast. Na koncu koncev je neka druga stroka že posnemala Evropo, ko je šlo za kostno moko, in je pristala tam, kjer je.

Če bi se hoteli znebiti iglavcev in brez in klonili pod teorijo o plevelu in nesnagi, bi jih morali kar vse požagati. A tu samo z vejami ne bi prišli do želenega cilja. Pri odklonilni drži do naravne podobe mestnega drevja pa nas mora zmotiti domišljavi antropocentrizem: mesto namreč še veliko bolj nevarno kot pomladni cvetni prah in jesensko listje onesnažuje promet, a – kar je posebnost tudi v slovenskem merilu – kljub temu še nima ne ulice ne trga, ki bi bila namenjena zgolj pešcu in kolesarju in bi osebnemu avtu rekla odločen ne. Prometnega onesnaževanja zraka, prsti in vode na obče zdravje prebivalcev in mestne narave niti zdaleč ne moremo primerjati z nedolžnim cvetnim prahom, vendar smo pri avtu popustljivi: je popolnoma človeška tvorba in kot takemu smo mu pripravljeni odpustiti veliko več kot nebogljeni brezi. V Novem mestu, kjer avtomobile "kreirajo", še posebej.

Razne lokacije v Novem mestu bi lahko povezali kar v učno pot, na kateri bi s pomočjo nadrealistično iznakaženih dreves spoznavali, kako v mestu (in drugod) z drevjem ne bi smeli ravnati. Ob eni od glavnih novomeških cest stoji breza, ki ima od vrha do tal veje samo po eni strani. Vse, kar naj bi nekoč segalo nad pločnik, so "preventivno" odstranili. Nasproti stoji kostanj, ki so mu prižagali glavne veje in je videti kot jablana, ki jo je hotel sadjar pomladiti. Preventivno žaganje zdravih drevesnih vej, da ne bi nekoč - čez deset, dvajset ali morda petdeset let – suhe padle na pločnik ali cesto in poškodovale človeka ali avto, je naravovarstveni črni humor. Predstavljajte si človeka, ki si preventivno da odrezati nogo, ker ga je strah, da bi si jo zlomil na smučarskih počitnicah!

Morda pa veje, ki segajo nad pločnike in ceste (a so tako visoko, da ne motijo niti pešcev niti prometa) izginjajo zato, da bi jeseni z njih na cestišče ne padalo listje, tam gnilo in vozno površino delalo spolzko. Tudi ta razlog je privlečen za lase. Listje namreč potuje z vetrom, in če bi se ga hoteli popolnoma znebiti, bi morali v mestih postavljati - recimo plastične palme.

Koliko nesreč, poškodb in smrti so v zadnjih petdesetih letih povzročile po zraku leteče suhe veje ali padajoča debla mestnih dreves? Človeško divjanje z avtomobili, objestnost, brezbrižnost in pijanost zadnja desetletja TEDEN za TEDNOM (dobesedno) poberejo po najmanj 5 življenj. (In zavarovalnice nas še kako rade zavarujejo.) Z vejami je tako kot s slovenskim medvedom. Eni bi ga bili pripravljeni kar iztrebiti, a podatki govorijo, da so v srečanjih z medvedom v zadnjih PETDESETIH LETIH življenje izgubili TRIJE ljudje. Je to mogoče primerjati s PETIMI smrtnimi žrtvami prometa vsak TEDEN? Kraljuje nam pač brezpogojna zaljubljenost v vse, kar si izmislimo sami. Zato okroglih 300 prometnih smrti na leto sprejemamo kot nekaj naravno neizogibnega, ob treh žrtvah medveda v zadnjih 50 letih pa se že govori, da krvoločna zvez ogroža Slovence. Antropocentrični, sredotežni pogled na svet in življenje, ki osmišljuje vse neumnosti in nesmisle človeškega izvora, dopušča, da najdemo opravičilo za mislečo žival, ki je v pijanosti ali med objestnim divjanjem z avtom pokončala več človeških življenj naenkrat, a ne za medveda, ki ga je nad človeka ali domačo žival vodil vrojeni instinkt. Odpustka ni niti za vejo, ki bi z drevesa lahko padla zaradi spleta naravnih okoliščin.

Statistika, zdrava pamet pa tudi dendrologija govorijo, da je to, kar se zadnja leta dogaja drevju v številnih evropskih mestih, strokovni, okoljski in naravovarstveni nesmisel. Drevjeslovci so pred letom ali dvema v televizijski oddaji o sprevrženih amputacijah zdravih vej poudarili, da z žaganjem vitalnih vej vsevprek odpiramo vrata številnim okužbam, drevesu krajšamo življenje in spodbujamo rast divjih poganjkov. Ti se že vzorčno bohotijo na drevesih, ki jih po slovenskih mestih skubijo drevesni kozmetiki. Strokovnjaki so brez kančka dvoma povedali, da je smiselno žagati samo suhe ali kako drugače bolne veje in tiste, ki bi fizično motile promet. Po naših mestih so tudi drevesa, na katerih leto dni in dlje visijo odlomljene veje, a jih izvajalci ob rednih pomladnih posegih kar nočejo videti. Te veje bodo nekoč nekomu res padle na glavo. A ne pravemu.

Ali je z mestnimi drevesi mogoče ravnati prijazneje in razumneje? Je.

Nekoč, ko še ni bilo posebnih vozil z dvigali, so ob mokrem snegu delavci komunalnih podjetij z drogovi otepali najbolj ogroženo mestno drevje in nam tako prihranili marsikatero dragoceno molekulo kisika. Bilo je naporno, veliko bolj kot bi bilo z zdajšnjimi tehničnimi pripomočki, a vredno truda, in za to smo jim lahko hvaležni. Drevju bi naredili manj škode, plačniku del (samim sebi, saj so plačniki občine, te pa financiramo ljudje iz davkov) pa nakopali manj stroškov, če bi namesto z vihtenjem verižnih žag delo začeli s temeljitim ogledom mestnega drevja. Nato bi samo suhe in polomljene veje ob deblih odžagali (ne na nekaj decimetrov dolge štrclje, ki opozarjajo na nestrokovnost posegov), zdrave pa pustili pri miru. Odstranili bi tudi tiste, ki pešcem na pločnikih silijo v glavo ali ki ogrožajo tovornjake in avtobuse. Takih je malo. To pa je že tudi vse.

Seveda lahko ob tem kdo izreče privoščljivi "Že, kaj pa če...?" Res je, a naključja moramo vzeti v zakup, sicer bi po tej metodi npr. Ljubljani lahko grozili s potresom, ki je vedno bližje, čim dlje mineva od prejšnjega.

Naj frizerji mestnih dreves še tako modrujejo o posebni funkciji in vlogi drevja v mestu, kot pribito drži, da je narava z genskim zapisom drevesu dala njegovo najboljšo podobo. Nobeno drevo v naravi se na tako brutalen način samo ne znebi vej, kot mu jih oklestijo naši kirurgi. Kaj takega se mu zgodi le ob naravnih katastrofah. Seveda je drevo, ki raste v gozdu, drugačno kot tisto, ki raste na prostem. Gosto rastoče bukve na Gorjancih so vitke kot smreke, s krošnjami, ki se začenjajo visoko nad tlemi, a če se zasejejo na samem, se njihove veje skoraj od tal razbohotijo na vse štiri strani neba. Obe podobi je drevesom dala narava, z genskim zapisom in rastiščem. Zato je oboje dobro. Veliko bolje, kot če vmes poseže kirurg z verižno žago.

Janez Penca

OSI ZLA

... POMAGAJO CVRETI PLANET

George Monbiot: Lotiti se moramo okoljske more, s katero nam grozijo težka luksuzna terenska vozila. Z davki bi jih morali pregnati s cest.


Financial Times, 3. julij 2004, osrednji del časnika: "Francoska cestna taksa grozi bencinskim požrešnežem." Francoska vlada upa, da bo naprtila do 4000 dolarjev davka lastnikom novih vozil s štirikolesnim pogonom (4x4), ki uničujejo francoska mesta in pražijo ta planet.

Financial Times, 3. julij 2004, priloga Kako potrošiti: "Zmočite temu otročičku glavo". Novo amfibijsko vozilo "bo najmočnejši štiripogonec na cesti ali v vodi". Njegova najvišja hitrost je čez 160 km/h na cesti in 50 km/h v vodi. Proizvajalci brzdajo njegovo ceno, da bi ljudi prepričali, da je pred njimi nov simbol napredka.

Zdaj bomo lahko enako kot ceste uničevali tudi naše reke. In to je napredek.

Niti Financial Times niti proizvajalčeva spletna stran ne povesta, koliko litrov goriva Gibbs Aquada porabi za prevoženih 100km ali, še bolje, koliko metrov prevozi z 1 litrom bencina. Ženska na prodajnem oddelku niti ni razumela, kaj mislim z litri bencina na 100 km. (Morda od teh ljudi zahtevam preveč: predstavnica Oddelka za transport Združenega kraljestva še ni slišala za ogljikov dioksid.) A če vas le zanima, Financial Times razloži, zakaj bi tako vozilo utegnilo priti prav tudi vam: "Tale vas bo odpeljal v šolo ali navzgor po Amazonki." Praktično, še zlasti, če vaši otroci hodijo v kakšno šolo ob Amazonki - z drugimi besedami, brez takega vozila boste težko shajali.

Če se bo Gibbs Aquada prijel, se bo planet še bolj segreval. Če se bo še bolj segreval, bodo poplave pogostejše. Če bodo poplave pogostejše, boste Gibbs Aquado potrebovali, da boste otroke lahko spravili v šolo.

Britanski premier ugotavlja, da je sprememba podnebja "najpomembnejši posamični problem, s katerim se soočamo kot globalna skupnost". Glavni vzrok podnebnih sprememb je proizvajanje ogljikovega dioksida. Najhitreje naraščajoči vir ogljikovega dioksida v razvitih industrijskih državah je transport: v Veliki Britaniji se je od leta 1990 do 2002 npr. povečal za 50%. Večino ga sicer lahko pripišemo letalskemu prometu, drug razlog pa je, da se je prodaja velikih terenskih osebnih vozil v tem času podvojila. Zdaj vsako leto 150 000 Britancev kupi eno od teh pošasti, s katerimi se v glavnem vozijo po mestnih ulicah.

Uradno največje luksuzno terensko vozilo v mestnem okolju porabi 19 l goriva na 100 km. Neuradno pa so ameriški novinarji izmerili, da npr. Ford Excursion pri mestni vožnji porabi 63,9 l bencina na 100 km! Če bi s povprečnega avtomobila presedlali na veliko terensko vozilo, bi v 12 mesecih porabili toliko dodatne energije, kot če bi imeli televizor neprekinjeno vključen 28 let.

Vojna z Irakom je bila očitno vojna za 4x4. Nekdanji britanski minister za okolje Michael Meacher je pred kratkim v Guardianu omenil, da bi ZDA lahko shajale brez uvoza zalivske nafte, če bi se varčnost njihovih avtomobilov izboljšala le za toliko, da bi z litrom bencina prevozili samo kilometer več. Posebne davčne olajšave omogočajo ameriškim podjetjem, da orjake kupujejo za drobiž, in tako zdaj 46% zasebne "flote" tvorijo prav ti avtomobili. Če bi odpravili davčne olajšave, bi gladko odstranili glavno spodbudo, ki je ZDA gnala v vojno z Irakom.

Naši modni dodatki torej kosijo Iračane, prebivalce Bangladeša in Sahela. Morijo pa tudi nas. Ker so velika terenska vozila s pogonom na vsa štiri kolesa višja in težja, je 27-krat bolj verjetno, da železje pri trku ubije (podatki ameriškega Zavarovalniškega inštituta za varnost na avtocestah) potnike v navadnem avtomobilu, kot če gre za trčenje "enakovrednih". Iz istega razloga ti velikani ob trčenju pobijejo dva- do trikrat več peščev in kolesarjev kot manjši avtomobili.

Ker nas vse skupaj segrevanje Zemlje zelo skrbi, bodo sedaj vlade sledile francoski in ljudem vzele veselje do kupovanja potratnih velikanov. Seveda se šalim. "Industrijska civilizacija," opaža nadzornik Mustafa Mond v Huxleyevem romanu Krasni novi svet, "je možna le, če ni samoodpovedovanja. Tešitev želja do skrajnih zgornjih meja, ki jih še dovolita higiena in ekonomija. Sicer se kolesa nehajo vrteti."

Večina vlad razvitega sveta pa skrbi, da se med vožnjo v brezno kolesa vrtijo vedno bolj veselo. Zato je ženska v prodajnem središču uporabila natančno iste besede kot moški, ki predstavlja Družbo proizvajalcev in trgovcev z motornimi vozili: "Kaj kdo vozi, je stvar osebne izbire." Obdavčenje ali celo prepoved vožnje s temi vozili, mi je dejala, bi omejilo pravico ljudi do "svobodne izbire". Isti argument bi seveda lahko veljal tudi za zakone, ki državljanom ne dovolijo, da bi npr. na delo prinašali raketne metalce.

Če upoštevamo, da samo eden od osmih lastnikov sploh kdaj zavije s ceste in da samo dva od petih kdaj z njimi zapeljeta iz mesta, zakaj hudiča te stvari sploh vozijo? Zakaj po cesti valiti do 7,6 ton (Hummer H1) težka vozila, če enako dobro služi navadno kolo?

Delno zato, ker je ljudi strah, da bi končali pod 7,6 tonami kovine. Če ti orjaki maličijo navadne avtomobile, si ga raje kupite še sami, tako kot si mora civilist v Somaliji kupiti kalašnikov 47, da se počuti varnega pred drugimi civilisti s kalašnikovi 47.

Delno pa gre kupčija z luksuznimi terenskimi vozili zato, ker je naše življenje tako brezupno dolgočasno. Ko vozite defenderja, explorerja ali pathfinderja, se čisto tako, kot kaže reklama, počutite v nenaseljeni divjini, pa čeprav kolesa tečejo po broadwayskem asfaltu. Med vojno v Iraku je New York Times poročal o Američanih, ki so hummerje (največja terenska vozila na štirikolesni pogon) kupovali iz "domoljubnih nagibov": enote v Iraku so namreč uporabljale enaka vozila. (Logično bi bili morali svoje domoljubje kazati tudi tako, da bi z brzostrelkami nažigali po mimoidočih.)

In če ste še naprej resno zaskrbljeni zaradi puščobnega življenja ali velikosti svojih genitalij, svoj poltovornjak še vedno lahko zapeljete na zelenico, razmesarite nekaj trate in pokažete iz kakšnega testa ste.

Morda pa je razlog za ljubezen do tega železja le globlji od golega ennuija in občutka negotovosti. George Marshall, ki za organizacijo Dvigajoča se plima preučuje podnebne spremembe, meni, da ljudje, ki kljub očitni globalni klimatski in grozeči naftni krizi kupujejo te avtomobile, počnejo nekaj, kar imenujemo "reaktivno zanikanje". S tem, ko kažejo, da je mogoče porabljati ogromne količine fosilnega goriva brez takoj razločljivega škodljivega učinka, si dokazujejo, da problema pač ne more biti.

Če je res tako, je edini razumen odziv, da jim nazorno pokažemo, da takoj razločljivi neugodni učinki pač so. Zbosti bi jih morali z velikanskim davkom ali pa tako, da bi njihovo ljudomrzniško obnašanje preprosto prepovedali. Tega ni težko izpeljati: vlade bi za nove avtomobile lahko določile najvišjo povprečno porabo bencina. Za začetek bi mejo postavili pri 8 litrih na 100 km, vsaki dve leti pa bi jo še znižali. To bi velike cestne požeruhe in ubijalce takoj nagnalo s trga (začasna izjema bi bili lahko kmetje).

Druga možnost pa je, kot danes počne večina vlad: puščajo, da bogati uničujejo svet v imenu svobodne izbire, tega sijajnega izgovora za pomanjkanje voditeljskih sposobnosti.
The Guardian Weekly, pripravil J. Penca

PS: Zanimivo je vedeti, kateri pomembni in "pomembni" Slovenci se vdajajo drobnim slabostim in si kupujejo ta gigantska vozila (tudi hummer) in potem pozorno poslušati, kaj jim kot javnim osebam uhaja spod jezika o demokraciji, človeški toplini, varovanju narave itd. itd. itd.

Janez Penca

KJE JE GOLF SMISELN

Sečovlje:18 lukenj

Španija je lani na mediteranski obali zgradila 700 000 hiš, v glavnem za tujce. Regije Alicante-Almeria-Murcia so en sam gozd gradbišč, dvigal, buldožerjev in napol zgrajenih igrišč za golf: to je prizorišče, kjer globalne finančne družbe ustvarjajo nekaj, kar tržijo kot "novo Florido" in "Costo del golf".

Golf in voda sta dvojni ključ za prodajo luksuznih domov. Na Portugalskem in v južni Španiji je okrog četrt milijona tako imenovanih sekundarnih domovanj, katerih lastniki so v glavnem tujci, Britanci, Nemci in Francozi. Te hiše se prodaja bistveno dražje, če so v bližini igrišča za golf. V treh omenjenih regijah jih skupaj načrtujejo okrog 120. Povprečno igrišče z 18 luknjami pokriva približno 360 000m2 površine in zahteva, da se ga zaliva skoraj 300 dni v letu. Nizozemski vodni inženir Robert Voogd, ki projektira varčnejše zalivanje zelenic, pravi, da povprečno igrišče z 18 luknjami v sušnem mediteranskem podnebju na leto lahko porabi toliko vode, kolikor je porabi mesto z deset tisoč (10 000!!!) hišami.

In vendar je povsem očitno, da lastniki luksuznih domov ne vedo, predvsem pa ne občutijo, kako usodno sta njihov denar in želja po uživanju spremenila življenja ljudi, ki v tej sušni pokrajini živijo že od nekdaj. Uživajo pač s tesno zatisnjenimi očmi. "Vreme je lepo, a veliko bolj vroče, kot smo pričakovali," pravi Britanka Mary iz mesta Southend-on-Sea, ki prebiva v eni od 1500 hiš v letovišču Mosa Trajectum. Letovišče so na obrobju Murcie zgradili okrog igrišča za golf z 18 luknjami. "Nobenih omejitev glede vode ni. Vsak dan se lahko kopamo po mili volji, sicer pa vodo, kolikor je porabimo, tudi plačamo."

Domačini pa drugače: Gospodinja Sylvie Vasquez iz Murcie preklinja odvisnost lokalnega gospodarstva od turizma. "Nas so vedno učili, naj porabimo čim manj vode. Nikoli se ne kopamo v kadi, samo prhamo se. Voda je tukaj veliko dražja in dragocenejša kot kjerkoli drugje v Španiji, zato jo porabimo manj kot drugod. Suša bo ljudem vzela zaslužek, saj smo bili od nekdaj predvsem kmetje. Eden od pridelovalcev pomaranč je moral prenehati namakati 15000 dreves. "Svoj vodni zbiralnik sem osušil, več vode pa mi ne pripada. 200ha sadovnjaka se bo spremenilo v puščavo. Kaj lahko storim? Nič."

Morda boste rekli, da je španska mediteranska obala pač nekaj povsem drugega kot najsevernejši del Sredozemske obale. Je, a zaradi suše tarna že tudi Slovenija, in v resnici dokaj redne hude in zmerne ciklične suše v Evropi segajo preko celotne Portugalske, Španije, južne Francije, severne Italije, Avstrije, Slovenije, Madžarske in severne Srbije. In če naše suše tudi so samo naravni ciklus, od nas zahtevajo, da se obnašamo temu primerno – naravno. Noben prenos vode z enega kraja na drugega ne zagotavlja trajnostne rabe te dobrine. Samo problem se preseli drugam. In vedno je tako, da se preseli k revnim in jih dela še revnejše. Če je v sečoveljski igri golfa res 620 000m2 kmetijske zemlje in če bi ta igrišča potrebovala pol manj zalivanja kot omenjena španska (samo 150 dni na leto), bi po izračunih prej omenjenega strokovnjaka še vedno porabila toliko vode kot mesto z okrog 10 000 hišami.

Slovenija morda še ima priložnost, da kakšno stvar pusti tako, kot je bila stoletja. Da so ljudje preživeli na sečoveljski zemlji, je dokaz, da so živeli prav. Razsodni državi ni v čast, da v času, ko že vsak osnovnošolec čivka o škodi, ki jo nespodobno bogata in potratna manjšina človeštva z uživaškim življenjem dela naravi, podpira spreminjanje obdelovalne zemlje v igrišča zanjo. To, kar se pri nas dogaja zdaj, so drugi že preskusili. Irci so si npr. včasih pridelovali vso hrano in meso ter lovili ribe. Živijo pač na dobro namočenem zelenem otoku, ki je od vseh strani obdan z morjem. Bili so samozadostni. Potem je prišla skupna evropska kmetijska politika s subvencijami. Najprej za rejo ovac. Polja so spremenili v pašnike in otoku so zavladale ovce. Tudi popasle so ga do gole prsti, tako da je ponekod nastopila huda erozija. Potem je iz Bruslja prišel nov signal: kmečki turizem. Pašniki so se začeli spreminjati v igrišča za golf. Irci so začeli jesti ciprski krompir in nizozemsko surovo maslo. Zadnja leta je dežela gospodarsko zelo uspešna, ker je med drugim postala odskočna deska čezatlantskih družb na poti v Evropo. Predvsem tisti, ki so obogateli, tudi močno hvalijo Evropsko zvezo. A Irci, ki po dolgih letih v tujini obiskujejo domovino, ugotavljajo, da je kapitala, ki se meri z denarjem, sicer dovolj, hudo pa se izčrpava neka druga glavnica, ki ji pravimo socialni kapital, to pa so človeška vzajemnost, medsebojno zaupanje, zaupanje ustanovam, pa tudi pregovorna irska človeška toplina.

Slovenija se nezaznavno z drobnimi, a hitrimi koraki spreminja v deželo zgrešenih prioritet. Majhna kot je, bo čez noč postala menažerija vseh mogočih neumnosti, ki se jih ne bo lahko znebiti. Razni "adrenalinski parki", v gozdovih izsekane poti za čudne vožnje z nenavadnimi vozili, odurna in nevarna poletna sankališča, flote čolnov in splavov na gorskih rekah, zimsko nasilje motornih sani in seveda najnovejša domislica, da nam brez golfa za vsakim zelnikom ni prebiti – vse te abotnosti bi bilo mogoče kolikor toliko znosno prebaviti, če bi bila Slovenija prostrana kot Kanada. Tako pa nam bo odtekla med prsti, ne da bi vedeli kdaj.

Pa še o obči koristnosti golfa za narodno zdravje. Tiste odpuščene tekstilne, usnjarske in druge delavke ter delavci, ki si iz globalizacijskih razlogov ne morejo krepiti zdravja z vihtenjem palic po zelenicah, naj si tega ne ženejo k srcu. Nekega svetovno uglednega športnega trenerja so vprašali, kam bi golf uvrstil na lestvici aerobnih športov. "Golf? Takoj za kajenjem cigar," je odvrnil.

Janez Penca