ENOTNOST ZAMENJAM ZA VEČ ENAKOSTI

Enotnost je privlačna beseda. Reforme bodo uspele le, če bomo dovolj enotni. Stranke se počutijo močne, če so dovolj enotne. Tudi politična latovščina Evropske zveze ne more ubežati tej namagneteni besedi. Veliko se govori o enotnosti v različnosti.

Enotnost je nekoč s posebnimi nameni negovala totalitarna stranka s svojima podaljškoma, zvezo socialistične mladine in sindikatom. Partija, sindikat in mladina so bili enotni. Skrbeli so, da je bilo nekaj milimetrov pod frizuro povprečnega državljana vse lepo zlikano. Enotno. Se še spomnite gesla Bratstvo in enotnost? Tedanji ideologi so v geslu francoske revolucije Svoboda, enakost, bratstvo enakost prebrisano nadomestili z enotnostjo. Svobodo so izbrisali. Kjer je svoboda, se namreč lahko krešejo mnenja. Če so vsa mnenja enotna, ni konfliktov. Od tod izvira navidezni mir totalitarnih ureditev. Nič svobode, nič konfliktov. Podlaga bratstvu ne more biti enotnost. V normalnih družinah bratje mislijo različno. Podlaga bratstvu je lahko enakost. Zato sta se bratstvo in enotnost prejšnje države sesula v prah. Preprosto nista bila za skupaj.

Zaradi negativnega prizvoka, ki ga beseda enotnost tovori iz prejšnjih časov, bi naš decembrski praznik zvenel lepše, če bi se namesto Dan samostojnosti in enotnosti imenoval Dan samostojnosti in soglasja. Potem ko je pred referendumom za vstop v EZ vladni evroagitprop pod vodstvom dr. Alje Brglez oznanil, da pri nas evroskeptikov sploh ni, je razkrinkal in poimenoval tudi prepotrebnega notranjega sovražnika: evrooponente in evroflegmatike. Piko na i v boju za enotno razmišljanje državljanov je postavil še zunanji minister (tedanji in sedanji), ki je evroskeptike hitropotezno razvrstil med bebce in jugonostalgike. Nato smo Slovenci v značilni poklekovalni maniri vstop kronali s skoraj 90-odstotnim "da". Visoki predstavnik Evropske zveze je tedaj v Cankarjevem domu navihano dejal: "Tako enotno izrekanje na referendumu bi lahko pričakoval samo še Saddam Husein." Veličastna pohvala. Verodostojne evropske države (Finska, Švedska, Avstrija) so v prejšnjem krogu širitve svoj vstop izglasovale 52-, 57- in 66-odstotno. Enotnost – pa čeprav brez soglasja - kot odsev miselnih vzorcev prejšnjih časov še močno pritiska na možgane slovenskih političnih samo-izbrancev. Drugod v Evropi je drugače. Britanci imajo npr. v Evropskem parlamentu 12 predstavnikov stranke evroskeptikov (UKIP, Neodvisna stranka Združenega kraljestva), kar je 15 odstotkov vseh njihovih poslancev.

Sicer pa so bili v času vzpona nacizma in fašizma brezhibno enotni tudi Nemci in Italijani. Kako filigransko enotno so korakali njihovi vojaki na zastrašujočih zborovanjih pred drugo svetovno vojno! O tedanjem pojmovanju enakosti vse povedo koncentracijska taborišča in genocidno pustošenje po Evropi.

Pojmi, ki tvorijo geslo francoske revolucije, svoboda, enakost in bratstvo so stkani v univerzalen recept za boljši svet. Uglašeni so sijajno: le v enakosti se lahko počutiš svobodnega in bratiš se lahko le kot enak z enakim. Ali se je siromak kdaj bratil z milijonarjem? Morda v kaki cukreni nadaljevanki, v realnem svetu pač ne.

Globalizacije, ki se je že v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot strela z jasnega in vendar že popolnoma odrasla pojavila obsijana z avro inkluzivnosti (priložnost za vse, plima, ki naj bi dvigala tako ladje bogatih kot revnih itd.), že lep čas ni več. Ostale so samo mračne prakse "kamenodobnega" kapitalizma: boj vsakogar z vsakim, uveljavljanje surove ekonomske in vojaške premoči, uničevanje narave in poveličevanje neenakosti.

Britanski socialni epidemiolog Richard Wilkinson v knjigi Vpliv neenakosti ugotavlja, kako neenakost načenja družbene odnose in ljudem zleze pod kožo. V bogatih deželah zdravje ni samo vprašanje tega, v kakšnih materialnih razmerah živijo ljudje in kakšen dostop do zdravstvene nege imajo. Je tudi posledica tega, kako jim občutke o življenju krojijo njihovi medsebojni odnosi in družbeni položaj. V bogatih tržnih ekonomijah razredno razslojevanje močno vpliva na človekovo zdravje in srečo. Stresi, ki jih povzroča neenakost, se odražajo v slabšem telesnem in duševnem zdravju ljudi, povečanem nasilju in propadanju socialnega kapitala, tj. vzajemnosti, medčloveškega zaupanja in zaupanja v delovanje institucij. Mnoge bogate družbe so vsej materialni uspešnosti navkljub prav zaradi izrazite neenakosti popolne socialne polomije. Tako je npr. v Harlemu, ki se nahaja v enem od najbogatejših mest na svetu, življenjska doba ljudi nižja kot v Bangladešu, ki je ena najrevnejših dežel na svetu. Čeprav je absolutna revščina prebivalcev Bangladeša neprimerno hujša kot revščina prebivalcev Harlema, pa je razslojenost v Bangladešu veliko manjša kot v ZDA, in to je očitno razlog, da se prebivalci Harlema počutijo bolj zavržene, neuspešne, nesrečne in nemočne, zaradi česar je med njimi več nasilja, bolezni in asocialnega obnašanja. Predvsem pa pogrešajo spoštovanje, ki je usodno povezano s tem, na katerem klinu družbene lestve stojijo. Wilkinsonove skrbne analize kažejo, da ni nujno, da bi morali poskušati doseči utopično visoko raven enakosti med ljudmi in da pozitivno vplivajo že majhna zmanjševanja neenakosti. Zgled za to so vedno znova skandinavske države, Danska, Švedska in Finska, kjer ni niti skrajno bogatih niti skrajno revnih. Te dežele so dolgoročno gospodarsko uspešne kljub temu, da glede novih tehnologij niti niso povsem v svetovnem vrhu. Znale so ustvariti socialni kapital, ki ga ne merimo z valutami, ampak z mrežami zaupanja med ljudmi in z zaupanjem v institucije. Ugotovili so celo, da na gospodarsko uspešnost bolj kot izobraževalni sistem in tehnološka razvitost vplivajo prav dejavniki, ki so podlaga socialnega kapitala. Eden od njih je enakost.

Zato bi bilo prav, da bi se v Sloveniji bolj kot z enotnostjo ukvarjali z enakostjo. Prvo smo že okušali, pa se nam je od nje pokvarila prebava. Veljalo bi poskusiti še z drugo, očitno tudi že preskušeno in vsekakor bolj blagodejno dieto.

Janez Penca

FRANCIJA ZAUPA JEDRSKI PRIHODNOSTI

Načrti za še več in še večje reaktorje

Pred kratkim ustoličeni francoski minister za okolje, Alain Juppé, je potrdil uvedbo tretjega rodu evropskih tlačnih jedrskih reaktorjev in nadaljevanje raziskovanja v smeri naslednjega rodu. Dela v zvezi s prvim takim francoskim reaktorjem so se že začela v Flamavillu blizu Cherbourga. Juppé je proti temu, da bi bila Francija v celoti odvisna od jedrske energije in podpira varčevanje in obnovljive vire, a meni, da "se ni mogoče izogniti gradnji novih jedrskih elektrarn".

Francija ima 58 delujočih reaktorjev in je po tem merilu druga na svetu za ZDA in pred Japonsko in Rusijo. Je pa daleč prva glede deleža jedrske energije v celotni proizvodnji in porabi elektrike. Francozi je 79 odstotkov dobijo iz jedrskega vira, medtem ko je svetovno povprečje 16%. Jedrska elektrika sama pomeni 7% vse na svetu porabljene energije in je daleč za nafto (41%), plinom in premogom (oba po 21%) ter vsemi obnovljivimi viri skupaj. Francija se je za razvijanje jedrske energije odločila že v 50-tih letih prejšnjega stoletja, kar je spodbudilo nastanek francosko-ameriškega konzorcija Framatome. Leta 1970 je francosko elektrogospodarstvo EDF začelo graditi šest 900-megavatnih reaktorjev za svoje jedrske elektrarne v Fessenheimu in Bugeyu in pogodbo sklenilo s Framatomom, ki je proizvajal vodne reaktorje pod pritiskom, katerih gorivo je bil obogateni uran.

Po prvi naftni krizi leta 1973 se je vlada pognala v nove ambiciozne načrte. Naftne elektrarne so še vedno prispevale 66% vse elektrike, toda Francija se je odločila zmanjšati svojo odvisnost od uvožene energije (tedaj 75%, zdaj 50%). Z nenehno naraščajočimi cenami nafte je jedrska elektrika postajala vedno bolj konkurenčna. Leta 1974 je EDF pri Framatomu naročila še za 18900 MW reaktorjev. Prvič v zgodovini je neka firma zgradila vrsto identičnih reaktorjev z močno okleščenimi stroški in izboljšano učinkovitostjo.

EDF je leta 1976 naročila še 10 reaktorjev, leta 1978 pa še 20. Leta 1999 so na omrežje priključili še zadnjega v Civauxu.

Izvorni načrt je vseboval 100 reaktorjev in izgradnjo Superphenixa, hitrooplodnega reaktorja, ki naj bi proizvajal več elektrike in porabil manj goriva. Leta 1997 se je vlada odločila, da ga bo razgradila, ker je zaradi okvar več kot deset miroval.

Reaktorji drugega rodu naj bi trajali 40 let. "Cilj je bil pokazati, da lahko realistično računamo na 50 do 60 let koristnega življenja jedrske elektrarne, ne da bi zamenjevali dele, predvsem pa ne reaktorske posode," je dejal Bernard Dupraz, vodja elektrarn pri EDF. Na tej predpostavki bi naložbe v tretji rod lahko raztegnili skozi daljše obdobje. Ameriške oblasti so sklenile podaljšati delovanje jedrskih elektrarn s 40 na 60 let, toda v Franciji Urad za jedrsko varnost dovoljuje podaljšanje le za 10 let.

Prvo generacijo s tehnologijo naravnega urana, grafita in plina so razvili v 50-tih in 60-tih letih. Drugi rod reaktorjev (voda pod tlakom) je sledil med 70. in 90. leti. Raziskovanje tretjega rodu se je začelo leta 1992. Areva, kot se danes imenuje Framatome, gradi dva taka reaktorja, enega na Finskem in enega v Normandiji.

EPR (tlačni reaktor) ni velika tehnološka novost, ampak bolj kombinacija izboljšav, ki so jih preskusili na večini mlajših reaktorjih druge generacije v Nemčiji in Franciji. Ta reaktor je močnejši, porabi manj goriva in bi moral delovati do konca 21. stoletja.

Skupina, ki ga je zasnovala, meni, da je varnejši od predhodnikov. "EPR upošteva po-černobilske zahteve po izboljšani zanesljivosti in ne pozablja na odpor javnosti proti radioaktivnim izpustom," je dejal Bernard Barre, nekdanji šef reaktorskega oddelka pri Francoski komisiji za atomsko energijo. Zdaj dela za Arevo.

"Če bi prišlo do stalitve sredice reaktorja, celotna zasnova jamči, da bo sproščeni vodik zgorel, namesto da bi eksplodiral. Reaktorski oklep je zgrajen tako, da prenese visoko temperaturo in pritisk, ki ju povzroča gorenje vodika. Sistem lovljenja staljenemu reaktorskemu materialu preprečuje, da bi ušel v zrak."

Okoljevarstvene organizacije spodbijajo take trditve, svoje mnenje pa utemeljujejo na delu britanskega znanstvenika Johna Larga. V raziskavi, ki jo je naročil Greenpeace, trdi, da sistematično podcenjujejo tveganja, in pozornost usmerja na dva problema: EPR je močnejši od dosedanjih reaktorjev in uporablja mešano oksidno gorivo, bolj visoko radioaktivno mešanico urana in plutonija. Nesreča, pri kateri bi prišlo do radioaktivnih izpustov, kot se je zgodilo v Černobilu, bi imela za okolje še veliko bolj dramatične posledice.

Reaktorji četrte generacije bodo začeli delovati okrog leta 2040. Uporabljali bodo tehnologijo hitrih nevtronov, ki porabljajo cepitveni uran, ki predstavlja samo 0,7% naravnega urana, in ne-cepitveni uran, ki ga bodo spreminjali v cepitveni plutonij. Na osnovi sedanjih rezerv urana bi francoske jedrske elektrarne tako lahko delovale več tisoč let, medtem ko ob sedanji tehnologiji pričakujejo, da bi lahko delovale 250 let.

Prednost sistemov, ki jih razvijajo Francozi, je v tem, da bi kot gorivo porabili del svojih odpadkov. Zelo toksične manjše aktinide bi reciklirali in ostali bi le stranski proizvodi cepljenja. Ob sedanji tehnologiji se bo v Franciji do leta 2020 nakopičilo 2 milijona kubičnih metrov odpadkov. Za njihovo odlaganje so tri možnosti: ekstrakcija in ponovna predelava, površinsko shranjevanje in globoko geološko odstranjevanje.

Raziskave glede prve možnosti bodo nadaljevali, namreč iz odpadkov naj bi odstranili najbolj škodljive elemente in jih predelali v manj strupene spojine. Prototip transmutacijskega reaktorja četrte generacije naj bi začel delovati leta 2020. Objekti za začasno površinsko skladiščenje naj bi bili zgrajeni leta 2015.

Toda uradno je rešitev še vedno globoko geološko odlaganje. Vendar je iskanje primernih lokacij izzvalo javne proteste in sedaj preučujejo le eno lokacijo v vzhodni Franciji, ki naj bi jo odprli leta 2025.

Naslednji problem je oskrba. Verjetni viri urana znašajo okrog 4,7 milijona ton, kar pomeni, da bi ob sedanji porabi trajali 70 let. Možne rezerve bi utegnile primakniti še 15 milijonov ton, kar bi zadoščalo za 2 stoletji. Uran vsebujejo tudi fosfati, od koder bi ga lahko pridobili še 20 milijonov ton.

Ker se povpraševanje iz leta v leto povečuje s stopnjo od 0,5-1% so obeti boljši. Cena urana je krepko poskočila. Vsi proizvajalci so se zganili in nameravajo odpirati nove rudnike.

Jedrska energija pa vsebuje tveganja, ki jih ne vsebuje nobena druga. Francis Sorin, predstavnik Francoske družbe za jedrsko energijo, pravi: "Če pomislimo, da bi v 20 do 30 letih jedrska energija tako zrasla, da bi se število reaktorjev s 440 podvojilo na 880, to seveda ne bi rešilo vseh naših težav, bi pa s tem naredili precejšen korak." Zanka je v tem, da je celo taka "razumna rast" negotova. "Širjenje jedrske energije je utemeljeno na predpostavki trajnega miru," pravi neodvisni analitik Pierre Radanne. "Toda z naraščajočim tekmovanjem za surovine in vodo se nam obeta nasilna prihodnost."

Z usihajočimi vodnimi viri v igri klimatskih sprememb tudi jedrsko cepljenje postaja negativni igralec. Jedrske elektrarne navadno stojijo ob rekah, iz katerih srkajo ogromne količine vode za hlajenje svojih kotlov. Že danes morajo poleti, ko primanjkuje vode, zmanjšati proizvodnjo elektrike. To pa je ravno v času, ko porabimo vedno več elektrike tudi za hlajenje prostorov.

Čeprav bo morda jedrska energija odigrala določeno vlogo v prizadevanjih, da bi zaustavili klimatske spremembe, verjetno ne bo imela vodilne. Analitik Radanne meni: "Francija ima presežne generatorske kapacitete in obzorje za varčevanje z energijo je veliko. Obstaja zelo resno tveganje, da bi novi reaktorji pogoltnili denar, ki bi ga morali nameniti programom za varčevanje z energijo."

Jean-Michel Bezat, Le Monde, France trusts in nuclear future, The Guardian Weekly, 8. junij 2007

(Članek je dopolnilno branje k sklopu treh nadaljevanj z naslovom "Otipavanje slovenske jedrske pokrajine" v Ampaku oktober, november, december 2007)

Janez Penca

DAVČNI RAJ

Zatočišča malopridnežev

Nevidna roka trga in učinek curljanja mi namigujeta dvoje: prvič, da ima ekonomija očitno opravka s stvarmi onkraj njihove stvarne pojavne oblike in da je zato o njej težko razmišljati (torej ni za navadne ljudi), in drugič, da nas vleče za nos, če nam smrtno resno prodaja teorijo o tem, kako bogati lahko revnim pomagajo s tem, da sami še bolj bogatijo. Trickle down effect, po naše učinek curljanja, pomeni, da z vrha piramide bogatih, ki nenehno raste, vedno več pricurlja tudi k njenemu vznožju, kjer kraljujejo revni. Svet zrcal in dima, bi rekel John Christensen, ki je nekoč, dokler se mu vse skupaj ni zagnusilo, delal na enem od otokov, ki veljajo za davčno zatočišče. Če še vedno verjamete, da je denar, ki naj bi s Kajmanskih otokov obiskal vašega najboljšega soseda, samo zbežal pred krutimi davki, boste potem, ko boste prebrali ta članek, pomislili, da vendarle ne gre za begunca, ampak za dezerterja.

John Christensen pripoveduje …

"Ko sem se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja po dolgi odsotnosti vrnil na rodni otok Jersey, sem ugotovil, da se je spremenil v eksteritorialno finančno središče. Kombinacija deregulacije in tehnoloških sprememb je odprla nove trge. Mednarodne banke in računovodske firme so se prerivale za kos potice. Stare mestne hiše in trgovinice so se umaknile pisarniškim blokom in parkiriščem in trg dela na otoku je bil tako pregret, da so srednješolci prejemali višje plače kot univerzitetno izobraženi ljudje drugod po Veliki Britaniji. Porscheji, jaguarji in BMW-ji so bili najbolj priljubljeni avtomobili na otoku, ki meri 14 x 8 km.

Načelo dobre prakse

Zaposlil sem se v poslovni dejavnosti vodenja podjetij in njihovih združenj, kjer sem moral izvrševati navodila bank in pravniških firm, ki so po faksu vsak dan sproti prihajala z vsega sveta. To je bil svet dima in zrcal, v katerem je na Jerseyu registrirano družbo posedovalo združenje podjetij v Luksemburgu, katerega nominalni upravitelji so živeli v Švici. Ta postopek, katerega sestavni del so tajni sporazumi preko treh ali več davčnih zatočišč, v industriji načrtovanja davkov velja za dobro prakso. Pri oviranju preiskave svojega početja in razkrivanju v čigavem imenu to počne zna iti ta mogočna industrija nenavadno daleč.

Ena od mojih nalog je bilo določanje cen za blago in storitve, s katerimi se je trgovalo znotraj multinacionalnih družb, na način, ki je čim bolj zmanjševal davke, ki so jih bile te družbe dolžne plačevati. Ta način, recimo mu kar slepilno cenovno premeščanje, je omogočil, da so lahko plastična vedra iz Češke republike v ZDA izvažali po nominalni ceni 972,98 dolarja za kos in iz ZDA v Izrael izvažali raketna izstrelišča po 52,03 dolarja za kos. Iz tega izvirajoči dobički odjadrajo v davčno zatočišče. Taki slepilni manevri pa so možni samo znotraj multinacionalne družbe. Družbe, ki ne delujejo globalno, lahko dosegajo enak rezultat, če poslujejo preko agenta v enem od davčnih pribežališč, ki plača del zvišane cene na eksteritorialni račun prodajalca ali kupca. Tudi sam sem opravil lep delež takega re-fakturiranja. Veliko mojega dela je bilo v zvezi s trgovanjem z azijskimi ali afriškimi državami. V nekaterih primerih smo pri transakciji za enkratno nakazilo plačila tretji stranki za "svetovalne" ali "agencijske" storitve uporabljali posebne posrednike – družbo, združenje podjetij, partnerstvo ali drugo pravno osebo, največkrat tako ali drugače povezano z davčno dejavnostjo. Za sleparije z zaupnimi informacijami smo uporabljali tudi druge družbe. To me je v enaki meri dolgočasilo in jezilo.

Na Afriko se poser…

Kakršnekoli pomisleke glede izvora tega denarja – veliko ga je prihajalo iz Afrike – smo pometli vstran. Neki petkov večer, preden smo začeli z običajno krokarijo v pisarni, mi je vodja oddelka z običajno neotesanostjo zabrusila, da o tem ne misli razpravljati in da "se na Afriko poserje…" . Njen odnos je bil značilen. Dobičkonosnost je letela v nebo in nihče ni povezoval svojega delovanja z zločinskostjo in krivicami drugod po svetu.

Ko so me leta 1987 imenovali za gospodarskega svetovalca zakonodajnega telesa Jerseya, sem hitro spoznal, da tamkajšnji režim bančne zakonodaje ni le ohlapen, ampak zdrizasto mehak. Lokalni politiki so živeli v strahu, da bi morebitni škandal škodoval mednarodnemu ugledu otoka in sprožil posredovanje vlade Združenega kraljestva. Najljubša rešitev – narediti vse, kar je mogoče – je živela presenetljivo dolgo, nato pa je leta 1996 končno le zaškripalo. Trgovec z valutami Robert Young, ki je delal v povezavi z banko Cantrade, jerseysko podružnico švicarske gigantske banke UBS, je investitorje ogoljufal za 26 milijonov dolarjev – Wall Street Journal je tedaj ocenil, da Jersey predstavlja eksteritorialno tveganje, ki "živi od ohlapnih pravil in političnega vmešavanja", in da dobesedno vabi k pranju denarja. Politiki, odgovorni za finančne predpise, so sedeli v odborih bank, ki so jih tudi sami nadzirali, in visoki državni uradniki so razlagali zakone in predpise tako, da so podpirali osebne interese visokih politikov in njihovih pajdašev.

Od konca devetdesetih let naprej je bilo več mednarodnih pobud s ciljem, da bi se lotili finančnih nepravilnosti, toda eksteritorialno gospodarstvo se je od leta 1998, ko sem se odselil z Jerseya, komajda kaj spremenilo. Kmalu potem, ko so leta 1997 britanski laburisti prišli na oblast, so pooblastili nekdanjega uslužbenca finančnega ministrstva Andrewa Edwardsa, da je pregledal finančne sporazume od krone odvisnih teritorijev, kakšen je Jersey. Glavna priporočila njegovega poročila so preprosto prezrli in temelji načela tajnosti delovanja ostajajo v glavnem nespremenjeni. Eksteritorialne družbe morajo zdaj uradnike, ki skrbijo za pravilno poslovanje, opremiti s podrobnostmi o zadnjem lastništvu, toda ta podatek ni javen in ga zlahka zamegli mreža združenj podjetij in posebnih posrednikov, ki se širijo preko več drugih jurisdikcij. Zahteve po letnih bilancah ni. Eksteritorialnim združenjem podjetij ni treba posredovati nobenih podatkov o ustanoviteljih ali koristnikih in jim tudi ni treba dostavljati finančnih poročil.

Upokojenec Augusto Pinochet: uspešen, pošten strokovnjak

Bančni revizorji so mi nekoč zaupali, da celo ko gre za "politično izpostavljene osebe", predpisani postopki ne sežejo čez vajo v odkljukavanju okenc. Kot je zapisano v enem od poročil ameriškega senata, je banka Riggs eno od svojih "politično izpostavljenih" strank opisala kot "upokojenega strokovnjaka, ki je bil v svojem poslu zelo uspešen in si je premoženje za stara leta pridobil na pošten način." Ta politično izpostavljena oseba je general Augusto Pinochet, ki ima na računih banke Riggs v davčnih zatočiščih med 6 in 8 milijoni dolarjev, in ga zdaj preiskujejo zaradi poneverb in utaje.

Jersey je postal eksteritorialno finančno središče zaradi pritiska lokalnih pravniških firm, od katerih so imele nekatere močne politične zveze, in zaradi pritiska največjih bank iz londonskega Cityja, ki so se po prevzemu oblasti s strani laburistov leta 1964 začele množično seliti v tuja davčna zatočišča. Ko je postalo očitno, da so se Kajmanski otoki uspešno prelevili v enega od njih, se je zakonodajno telo na Jerseyu odločilo ustvariti zakonsko in pravno klimo, privlačno za tujo finančno industrijo. Razcvet 80-tih in začetka 90-tih je povzročil, da se je število davčnih zatočišč s približno 25 v začetku sedemdesetih do leta 2004 povečalo na 72, kajti sprejeti so bili zakoni, ki so spodbujali uporabo eksteritorialnih skladov za upravljanje z denarjem, mednarodnih poslovnih družb, neobdavčenih posebnih nosilcev naložb in družabništev z omejeno odgovornostjo.

Iz Rusije z ljubeznijo - v zahodne banke 500 milijard dolarjev

Po dolžniški krizi v osemdesetih letih so se banke usmerile na približno 8 milijonov najbogatejših posameznikov na svetu, ker so bile prepričane, da ti predstavljajo najbolj dobičkonosno področje rasti. Leta 1995 si je finančna industrija zastavila cilj v naslednjem desetletju prenesti večino denarja teh bogatašev na eksteritorialne račune in sklade za upravljanje z denarjem. Če sodim po nedavni raziskavi, ki ugotavlja, da je 11,5 bilijona dolarjev njihove lastnine na davkov oproščenih ali minimalno obdavčenih eksteritorialnih računih, bi rekel, da so banke naredile velik korak v smeri doseganja zastavljenega cilja. Če bi donose na to vsoto obdavčili s povprečno 30-odstotno stopnjo, bi z 255 milijardami dolarjev proračunskih prihodkov popolnoma pokrili potrebe projekta OZN Millenium, ki do leta 2010 načrtuje podvojitev denarne pomoči revnim deželam.

V 80-tih letih je večina denarja, ki je pristajal na Jerseyu, izvirala iz Srednjega Vzhoda, podsaharske Afrike in Jugovzhodne Azije, toda propad Sovjetske zveze je povzročil hitro rast pridobivanja novih poslov tudi iz Rusije in vzhodne Evrope. Leta 1990 mi je znanec z manjšim skladom za upravljanje z denarjem v Saint Helieru povedal, da je podpisal pogodbo z rusko stranko, ki je imela več kot 100 milijonov dolarjev premoženja. Nihče si ne bi mogel predstavljati, da je bilo tolikšno bogastvo pridobljeno na zakonit način. Jersey je priljubljen cilj ruskega denarja, ki od leta 1989 naprej poplavlja zahodne banke z 20-30 milijardami dolarjev na leto. Leta 2002 je moskovski Inštitut za informacijo in demokratizacijo poročal, da je skupni tok nezakonito pridobljenega denarja vključno z izgubami zaradi carinske korupcije "brez težav splezal na 400-500 milijard dolarjev. Od tega denarja približno 300 milijard počiva v zahodnih bankah".

Prodajanje suverenosti

Majhne države in gospodarstva majhnih otokov, ki so izolirani in gospodarsko ranljivi, so idealno okolje za molčečni in prikrivajoči svet eksteritorialnih financ. Ker so v domačih političnih, fiskalnih in sodnih zadevah v glavnem avtonomne, pravzaprav prodajajo svojo suverenost: drugače povedano, ti teritoriji sprejemajo zakonodajo, naklonjeno tistim, ki mrzlično iščejo čim nižje davke in čim manj predpisov. Predstavljajo torej stičišče med svetom skrivnega pretakanja denarja in krogi globalnih finančnih trgov.

Gibanje za globalno pravičnost meni, da bo povečevanje pomoči revnim državam neučinkovito, če ga ne bodo spremljali ukrepi za spodbijanje vzrokov revščine, kamor sodita tudi beg kapitala in izmikanje davkom. Prav nič pretirana ni ocena, da se iz revnih dežel umazano pridobljeni denar seli na eksteritorialne račune s hitrostjo 500 milijard dolarjev na leto. Korupcija, ki je bila v središču medijske pozornosti pred srečanjem G8 v Gleneaglesu, znaša samo deset odstotkov te vsote.

Nekaj tega denarja lahko tudi kroži: najprej pripotuje na račun eksteritorialne družbe, potem pa se pod pretvezo, da gre za neposredno tujo naložbo, re-investira v državi, od koder je prišel. Na ta način privabi davčne olajšave in subvencije za "dobrodelne" lastnike družbe, ki investirajo, pri tem pa je povsem možno, da ti živijo v državi svoje naložbe. Večina ubežnega kapitala pa deželo svojega izvora zapusti za vedno in gre na denarne in nepremičninske trge velikih zahodnih gospodarstev. Trenutni svetovni proračun za pomoč revnim je z 78 milijardami dolarjev prav neznaten, če ga primerjamo z masovno selitvijo bogastva v nasprotni smeri. Samo ugibamo lahko, koliko umazanega denarja se je nakopičilo na eksteritorialnih računih, toda od srede 70-tih let se je na zahod iz revnih dežel preselilo najmanj 5 bilijonov dolarjev.

Prakse iz kolonialnih časov

Odtekanje domačih denarnih virov in splošno izmikanje davkom, ki stopata z roko v roki z begom kapitala, sta uničujoče vplivala na razvijajoča se gospodarstva in gospodarstva v prehajanju. Oropane domačih privatnih naložb in prihodkov od davkov, s katerimi bi lahko financirale javne storitve, so mnoge vlade potisnjene v odvisnost od neposrednih tujih naložb in drago servisiranega zunanjega dolga. Oboje deželam prejemnicam vsiljuje brutalne pogoje.

Zahodne vlade in multilateralne agencije podcenjujejo zaskrbljenost javnosti zaradi umazanega denarja, razen če gre za mamila in terorizem. James Wolfensohn je izjema: ko je predsedoval Svetovni banki, je namignil, da bi bilo nezakonito finančno poslovanje lahko vzrok za to, da banka ni dosegla svojih ciljev. Večji del časa je bilo v središču politične in medijske pozornosti plenjenje despotov in njihovih pajdašev, namesto da bi se ozrli tudi na delovanje globalnega finančnega sistema, ki spodbuja in lajša gibanje umazanega denarja. Osupljivo, a resnično je, da niti Svetovna banka niti Mednarodni denarni sklad doslej še nista poskusila raziskati ali oceniti teže bega kapitala in izmikanja obdavčitvi.

Več kot 50 odstotkov vsega imetja bogatih posameznikov v Južni Ameriki - v gotovini in vrednostnih papirjih, ki kotirajo na borzah - je na eksteritorialnih računih. Podatkov o Afriki je malo, toda tendence kažejo na velikansko rast bega kapitala iz podsaharske Afrike v osemdesetih letih, medtem ko je v drugi polovici devetdesetih let na eksteritorialne račune iz te regije izginilo okrog 30 odstotkov BDP. Stanje na Srednjem Vzhodu in v Severni Afriki je še hujše, kar pojasnjuje tamkajšnjo kronično nezaposlenost in socialne napetosti. V začetku leta je Komisija za Afriko britanskega premiera Tonyja Blaira za čas do leta 2010 predlagala dodatnih 25 milijard dolarjev pomoči, kar je v primerjavi z denarjem, ki iz poroznega afriškega bančnega sistema odteka na Zahod, pritlikava vsota.

Korporativno brezzakonje se seveda ni začelo z Enronom, WorldComom in Parmalatom. Od sedemdesetih let naprej se je stanje sicer ves čas slabšalo, toda vzorci mednarodnega trgovanja in izmikanja obdavčitvam so v rabi že iz kolonialnih časov. Ker danes najmanj polovica vse svetovne trgovine poteka na papirju preko davčnih zatočišč, so priložnosti za poneverbe in druge finančne podlosti neštete.

Peresno lahki v ringu s supertežkimi

Zmožnost multinacionalnih družb, da svoje trgovanje in pretakanje naložb organizirajo preko davčnih zatočišč, jim daje ogromno finančno prednost pred njihovimi zgolj nacionalnimi tekmeci. Lokalne družbe se, ne glede na to, ali so tehnično bolj učinkovite ter inovativne ali ne, znajdejo v ringu z neenakim tekmecem. V praksi daje ta tržna pohabljenost prednost velikim pred malimi, mednarodnim družbam pred nacionalnimi in že dolgo obstoječim pred novoustanovljenimi. Izid pa je ta, da zato, ker davčna zatočišča uporabljajo tako rekoč vse velike mednarodne banke in multinacionalne družbe, v teoriji in praksi doktrina o primerjalni prednosti Davida Ricarda izgublja tla pod nogami. Fundamentalistični zagovorniki svobodnega trgovanja brez kakršnih koli pravil pred tem problemom trmasto zatiskajo oči. Za tiste, ki verjamejo, da svobodno in pošteno trgovanje lahko spodbuja primerno gospodarsko rast in svoje koristi širi po vsej družbi, očitna brezvoljnost glavnih igralcev, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in vlade nekaterih bogatih zahodnih držav, da bi se lotili globalne tržne polomije, kaže, kakšne so njihove prave namere.

Po desetletjih podkupljivih diktatorskih vladavin je Nigerija svetovna prvakinja v premetenih finančnih postopkih. Toda plenjenje naravnih virov, ki je v 90-tih letih za časa predsedovanja Sanija Abache doseglo vrhunec, je bilo mogoče samo zato, ker so bančne infrastrukture, pravniki in knjigovodje zamižali na obe očesi in omogočili, da so milijarde dolarjev odjadrale na eksteritorialne račune. Nekateri od teh pomočnikov in sostorilcev so bili z Jerseya. Morali so se zavedati izvora denarja in so se pri poslovanju z ukradeno lastnino tudi mastno okoristili. Finančne škandale in davčne zvijače, ki jih ekonomisti opisujejo z izrazom "negativne eksternalije", so rodile duh brezzakonja, ki ogroža neokrnjenost tržnega sistema in finančne industrije nasploh. Lani je neki britanski davčni knjigovodja za Guardian izjavil, da "ne glede na to, kakšna je zakonodaja, knjigovodje in pravniki vedno najdejo pot, da jo obidejo. Pravila so sicer pravila, a so pravzaprav zato, da jih kršimo." Žrtve te plenilske kulture izvijanja iz davčnega primeža so najrevnejši in najbolj ranljivi ljudje tega planeta.

Je današnja ekonomija znanost, poklic ali kaj hujšega?

Lep delež rasti eksteritorialne ekonomije poganjajo britanski pravniki in revizorji. Že v 20-tih letih prejšnjega stoletja so začeli s skladi za upravljanje denarja, krovnimi podjetji, slepilnim cenovnim premeščanjem, re-fakturiranjem in navideznimi telegrafskimi prenosi denarja, kar vse daje vtis, da družba deluje iz davčnega zatočišča in ne z lokacije, kjer v resnici je. Izmikanje davkom je bil glavni motiv, toda pranje narko-dolarjev in plačevanje podkupljivih uradnikov očitno obsega iste postopke kot beg pred davki.

Nobenega dvoma ni, da eksteritorialne ekonomije žene načelo tajnosti. To so priznali člani Švicarske bančniške zveze, ko so po škandalu z nacističnim zlatom iz raznih uglednih časopisov vzeli polstranske oglase, ki so neprepričljivo prodajali geslo, da je "tajnost tako nujna kot zrak, ki ga dihamo". Toda tajnost stane. V večini držav z južne poloble javnost glasno izraža nezadovoljstvo nad dejstvom, da se dohodke iz naravnih virov zvečine odvaja na račune zahodnih bank. Razjedajoče posledice slabe izobrazbe, propadajoče infrastrukture in ustaljene brezposelnosti so splošno nezadovoljstvo ter naraščanje revščine in kriminala. Kriminal se razrašča v šibkih državah, kjer so milijoni revnih in so razlike med ljudmi velikanske. Revščina pospešuje kriminal, ta pa posluje s terorizmom. Terorizem se hrani s kriminalom in revščino. Srednji člen v tej verigi – kriminal – povezuje revščino in terorizem. To zvezo bi morali dobro razumeti.

Brez kančka smisla za pravičnost in nepristranskost je ekonomija v imenu učinkovitosti in svobode v boj za upravičevanje razlaščanja in brezzakonja pognala fundamentalistične koristolovske teorije. Rezultat je svetovni gospodarski (ne)red, ki ne more in dejansko tudi ne zadovoljuje potreb tega planeta po blaginji in varnosti."

LRB

Janez Penca

CESAR JE NAG

..., a kje je vendar otrok, da bo to povedal odraslim?

OKOLJSKA VZGOJA V ŠOLI KOT SUBVERZIVNA DEJAVNOST

Čisto prave solze

Pred leti sem s tremi kolegi sedel v precej veliki dvorani neke piranske izobraževalne ustanove in čakal na pozdravne besede organizatorice delavnic o izobraževanju kot temelju trajnostnega razvoja in o metodah poučevanja okoljske tematike. Z udeleženci strašljivo redko posejana prostorna predavalnica je gospo, ki nas je pozdravljala, potiskala na rob joka. Na koncu jo je potisnila čezenj.

Tedaj smo vedeli, da bo seminar sila resen in vroč. Pomislil sem: Kdor v delo vloži toliko čustvene energije, da se je v strahu, da bi bilo brezplodno, pripravljen javno razjokati, je intenzivna oseba, ki misli resno. Moja predpostavka ni bila iz trte izvita, saj so nas njene solze bolj kot karkoli drugega spodbudile, pravzaprav zavezale, da smo zvesto in navdušeno opravljali vse naloge tistih dveh piranskih dni.

Ko gre za okoljsko vzgojo, ki bi morala v šoli potekati počez čez učne načrte vseh predmetov, je navdušenje temelj uspešnosti. Vitomil Zupan je v enem od svojih zadnjih besedil zapisal, da Slovenca razen za pet in pol metrov dolg avto in počitniško hišo ne moreš navdušiti že skoraj za nič več. Navdušiš jih seveda tudi za avtoceste, čim širše in po možnosti do vsakega zelnika, ne glede na to, kakšno opustošenje naravi prinašajo. Morda pa je v mladih dušah vendarle prostor še za kaj drugega, zato bi veljalo, da ga v šolah izkoristimo in ga napolnimo z občutkom za obče dobro, za nekaj, s čimer se sicer nihče ne more pobahati kot s svojim, a kar prav zato koristi vsem. Mimogrede, prav javno je globalizatorjem očitno hudo napoti, saj se s pomočjo vlad večine držav tega sveta veselo seli v kremplje korporacij. Samo še malo počakajmo, pa bodo vlade odprodale še vodo in zrak, po koristnih rastlinah pa s patenti tako že posegajo lovke največjih biotehnoloških korporacij. A upanje mora ostati, in zato bi se temu morali upreti.

Varuhi plamena navdušenja

Učitelji bi morali za upor razpihati plamen navdušenja in postati njegovi varuhi; kot taki pa se znajdemo v sila nerodnem položaju, saj smo, kot se takoj izkaže, prisiljeni bojevati se zoper vrednote odraslega sveta, ki mu pripadamo. Odrasli svet je namreč svet cesarjevih novih oblačil, to je svet nenehnega pretvarjanja. Zakaj je okoljska vzgoja v šoli subverzivna dejavnost? Vzemimo vsakdanja primera: šolsko malico in kajenje v šoli.

V še ne tako daljni preteklosti so dijaki pili čaj, limonado, kakao, kavo in mleko. Jedli so črn kruh z jogurtom, raznimi namazi (skuta, med, zelenjavni in ribji namazi), včasih z nekaj rezinami salame ali sira. Na pladnjih so bila tudi jabolka ali pomaranče. Malica je potekala ob točno določenem času in na točno določenem kraju: v dveh glavnih odmorih v šolski jedilnici. Razredniki smo v začetku šolskega leta dobili list z navodili o zdravi prehrani, po kateri je tedanja šolska malica vsaj malo dišala.

Pred šolo sta stala dva smetnjaka.

Potem je med zidove slovenskih šol zakorakal čili kapitalizem s svobodo trgovanja, izbire in kar je še podobnih svoboščin, katerih prvo znamenje je bila tako imenovana komercialna malica. Nekajkrat smo razredniki v začetku leta še dobili navodila o zdravi prehrani, potem pa je tiste, ki so te papirje razpečevali, premagala spodobnost. Kaj je komercialna malica, vemo: ocvrt krompir, s čokolado obliti in s kremo napolnjeni ocvrti krofi, razne hrustljave zmesi, s sirom zalite pice, hamburgerji, pa pobarvane, umetno oslajene, odišavljene in gazirane pijače, vse seveda v ličnih plastenkah in pločevinkah. Bili so dnevi, ko je že ob sedmih zjutraj iz avtomatov po hodnikih dišalo po pravi kavi. Tega zadnjega ni več. Stopili smo drobcen korak nazaj na bolje.

S šole v zemljo 120.000 plastenk

Hkrati z obiljem nezdrave prehranske ponudbe se je pred šolo, za njo in ob njej pojavilo preobilje smetnjakov. Namesto dveh jih je zdaj kakih dvajset. Z dijaki sem hitro izpeljal anketo z enim samim vprašanjem: Koliko vas je danes v šoli kupilo plastenko s pijačo? Izračunali smo, da na leto z naše šole na komunalno odlagališče odpadkov potuje okrog 120.000 plastenk. Tako je tudi na drugih šolah. Na neki osnovni pri malici dobijo plastenko vode. Vsak dan.

Dobro hidrirana mladina, krepko zasvinjana domovina.

Ampak, če se prav spomnim, tudi v časih, ko so dijaki (in profesorji) pili iz kovinskih skodelic, nismo množično cepali zaradi dehidracije ali okužb.

Ko sem ob začetku eksplozije odpadkov, ki je spremljala uvajanje nove malice, eni od ravnateljic šolskega centra, kjer delam, omenil, da bi bilo dobro potruditi se in premisliti o morebitni vrnitvi k nekdanji obliki prehranjevanja v šoli, mi je prijazno odvrnila: "Janez, saj veš, da ne moremo več nazaj." Všeč mi je bilo, da ni rekla "ne smemo", vendar me je njena naprednost vseeno nekoliko zaskrbela.

Če bomo v okoljskih zadevah zares hoteli napredovati, bo pač treba stopati nazaj. To je jasno vsem, ki kolikor toliko spremljamo nesmisle človekove zagledanosti vase. Če ne bomo, bo narava poskrbela, da bomo nazaj zdrseli, kar je manj prijetna inačica napredovanja.

Sladkost nadomeščanja starih resnic z novimi zmotami

Kajpada komercialna malica ter taki in drugačni pivsko-prehranjevalni avtomati s tisoči plastenk, pločevink in plastičnih kozarcev niso naravna nesreča, ki bi se nam zgodila zoper našo voljo. To tudi ni pojav, ki bi presegal naše zmožnosti za spremembo. Vse to je človekova volja, njegovo delo. In če se želim kot učitelj-vzgojitelj zoper tako stanje bojevati, delujem subverzivno, prevratno. Sem proti nečemu, kar se je kot trend, a vendar z blagoslovom šolskih oblasti pritihotapilo med zidove, ki s svobodnim trgom, na katerem imaš tudi pravico, da izbereš najslabše, ne bi smeli imeti nobene zveze.

Mimogrede, s kalifornijskih srednjih šol so že predlani začeli izganjati avtomate za osvežilne pijače, hamburgerje in podobno prehransko ter pivsko navlako, ki je že popolnoma kolonizirala šolski fizični in duhovni prostor. Videti je, da bo zdravi kapitalizem spet korak pred nami, čeprav bi bili mi, ko bi ostali pri dobri stari šolski malici (in še čem), že davno lahko deset korakov pred njim. A kaj ko ni slajšega dela kot stare resnice nadomeščati z novimi zmotami. Za to početje je vedno na pretek dobro plačanih strokovnjakov in prostovoljcev. Morda se bo kdo oglasil, da se šole širijo in da je malico nemogoče umestiti v dva glavna odmora. Šole bi se pač smele širiti le tako, da bi zadostile merilom higiene. Prehranjevanje po hodnikih in učilnicah je z njimi sprto. Z zdravim prehranjevanjem je sprta tudi vsebina današnje srednješolske malice. (Slednje je dognal "projekt", katerega modre ugotovitve so pred časom razodeli na neki slovenski srednji šoli.)

Projekt biti normalen

V takih razmerah je več kot dobrodošla ekošola, a le če deluje korenito in premišljeno, da se njene akcije ne sprevračajo v nasprotje lastnih ciljev. Če npr. z nagradami (zastonj malica, skupinski izlet itd.) dijake spodbodeš k zbiranju plastenk, se to navadno sprevrže v še bolj množično kupovanje pijač kot sicer, kar močno diši po tržni potezi proizvajalcev pijač za boljšo prodajo njihovih izdelkov. Z bojem zoper onesnaževanje zemlje s plastiko pa nima nič skupnega.

Sicer pa je pospravljanje smeti za seboj samoumevno ravnanje povprečno vzgojenega človeka, ki si tega ne bi smel šteti za posebno zaslugo. Ali pa smo res zabredli tako globoko, da je celo to že kar del projekta? Bolj po ekošoli bi zadišalo, če bi se odločno zavzemali za ukinitev prodaje vseh pijač v plastični ali kovinski embalaži na šolah – problem bi tako reševali pri izvoru - za prepoved nenehnega širjenja parkirišč, s katerimi šole vklepamo v železne obroče, pa zoper nasilje kadilske manjšine, ki šolske hodnike polni z bezniškim smradom. (Pravilnik pravi, da je kajenje v šoli prepovedano, razen v za to namenjenih prostorih. Iz teh pa v odmorih dim vdira na šolske hodnike, kjer se nekadilska večina dijakov zgraža nad kakovostjo življenja, ki jim ga v izobraževalni ustanovi "zagotavlja" šolska oblast.) To, da smo kajenje kljub zakonu, ki ga prepoveduje, skozi stranska vrata spustili v slovenske šole, kaže, kako grdo podcenjujemo svojo mladino. Seveda smo si v desetletjih mehke vzgoje, ko je bilo vse dopustno, dobro ali celo odlično (odvisno od stopnje napredosti učitelja/vzgojitelja/starša), pridelali kopico samozadovoljnih in veliko premalo samodiscipliniranih "subjektov izobraževanja". Zato se danes v šolah bojimo prepovedati kajenje, čeprav se prepoved in vzgojni ter izobraževalni napori več kot lepo dopolnjujejo. Ne (za)upamo več, da bi bilo mogoče disciplino in predvsem samodisciplino "prodati" kot vrednoti, recimo, da bi bilo mogoče mlade navdušiti za premočrtno življenje, v katerem je ločevanje dobrega od slabega samoumevno in sploh ne kaka posebna zasluga. Da bomo napredovali, bo očitno tudi tu treba stopiti nekaj korakov nazaj.

Ker so v modi projekti, predlagam še enega, v okviru katerega jatam avantgardnih salonskih pedagogov ne bo treba preletavati oceanov, in ki ga lahko v celoti opravimo doma, za pečjo: projekt ponovnega branja Andersenove pravljice Cesarjeva nova oblačila. Cesar je namreč popolnoma nag, najhuje pa je to, da zdaj ni več niti otroka, ki bi odraslim odprl oči in jim to povedal. In če bo šlo tako naprej, se bomo namesto z ekologijo kmalu začeli intenzivno ukvarjati z ekofobijo.

Janez Penca

PREVEČ OTROK

Preveč otrok glede na število odraslih je lahko vzrok nasilja in socialnih nemirov v barakarskem naselju - in v Liberiji

(David Willetts, Prospect, oktober 2003)

Surovi otroški vojaki v Liberiji, ki so s tovornjaki divjali naokrog in streljali s kalašnikovi, so bili med najbolj strašljivimi prizori predlanskega poletja. Podobe so bile tako odvratne, da si je bilo težko zamišljati, kaj se skriva za njimi. Toda jaz sem prepričan, da vsebujejo ključ k razumevanju nasilja in neredov, ne le po svetu, ampak tudi bližje našim domovom.

Ključ je torej tu, pred nami, na televiziji – to so družbe s številnimi otroki in maloštevilnimi odraslimi. Otroški vojaki v Liberiji živijo v nenavadno mladostni družbi. V Liberiji je starostna mediana – točka, ki razdeli prebivalstvo na enako število starejših in mlajših– le 16,6 let. V Veliki Britaniji je 37,7 let.

Središče za Strateške in mednarodne študije v Washingtonu je odkrilo povsem jasen vzorec – najbolj nemirne točke sveta so dežele z najmlajšim prebivalstvom. Od leta 1995 so bili kar v 16 od 25 "najmlajših" držav na svetu veliki državljanski konflikti. In to ni nov pojav. V času kulturne revolucije je bila vrednost mediane na Kitajskem 19 let. Ko so v Iranu s prestola vrgli šaha, je bila tamkajšnja mediana 17 let. Kaj imajo danes skupnega Afganistan, Irak, Sirija in Pakistan? V vseh teh deželah je starost, od katere je enako število mlajših in starejših prebivalcev nižja od 19 let. V Palestini je ta starost 17 let, v Jemenu 15. To so najstniške države. Med deželami z najstarejšim prebivalstvom so bili spopadi v zadnjih 15 letih le na Hrvaškem. Na Japonskem, v deželi z največ starimi ljudmi, je mediana pri 41,3 letih, in Japonska velja za eno najbolj pacifističnih dežel na svetu.

Znameniti roman Williama Goldinga Gospodar muh je grozljiva slika otrok, ki podivjajo, ko se po letalski nesreči brez odraslih znajdejo ujeti na otoku. Televizijske slike iz Liberije ali Demokratične republike Kongo (mediana 16,5 let) ali Siere Leone (mediana 17,9 let) so bile grozo zbujajoče uprizoritve tega romana.

A vse to se bo v naslednjih 50 letih, ko se bo svet postaral, spremenilo. Združeni narodi predvidevajo, da se bo do leta 2050 starostna meja, od katere je enako število mlajših in starejših prebivalcev s sedanjih 26,4 let povzpela na 36,8 let. Upajmo, da se namenjamo v manj nasilno prihodnost. Morda se bomo soočali celo z nasprotnim problemom – da bo človeštvo skoraj preveč stabilno in konformistično. To je stanje, v katerem se dandanes nahaja že večina Evrope.

Evropejci se v resnici staramo že tako hitro, da je ta analiza mladostnih in neurejenih družb daleč od naših misli. In vendar nam pomaga razvozlavati tudi nekatere naše lastne družbene zadrege. Vsi poznamo medsebojno prepletenost družin, ki razpadajo, mamil, kriminala, nezaposlenosti in odvisnosti od državne oz. družbene pomoči, ki pestijo najbolj prikrajšane skupnosti. Toda skoraj vsi komentatorji spregledujejo en sila pomemben dejavnik. Tudi naše najbolj prikrajšane skupnosti so bistveno mlajše kot drugi deli dežel. V Veliki Britaniji je npr. 12 milijonov otrok. Vseh Britancev je okrog 60 milijonov. V povprečju je torej po vsej državi po 1 otrok na 4 odrasle. Toda otroci in odrasli niso razporejeni enakomerno. V nekaterih skupnostih je razmerje med otroki in odraslimi v prid prvih. V nekaterih naseljih pridejo na 2 odrasla trije otroci.

Gostota otrok že dolgo velja za pomembno prvino pri varovanju naselij pred nesocialnim obnašanjem, vandalizmom, pisanjem grafitov in mamili, ki te lokacije vlečejo navzdol. V 70-tih letih prejšnjega stoletja je bilo uradno vodilo pri snovanju novih stanovanjskih naselij, naj bi bili na enega otroka po trije odrasli. Toda oblasti niso uspele v ohranjanju ustrezne starostne mešanice populacij. Pravila pač dajejo prednost družinam z otroki, zaradi česar so mnoga naselja napolnjena z družinami – nekatere so enostarševske - z majhnimi otroki. Taka naselja so gojišče poznejših problemov, ko otroci odrasejo v najstnike in je teh nenadoma več kot odraslih.

Gre pa še za eno posebnost, ki nam, na nek način, vliva upanje. Hkrati z naraščanjem gostote otroške populacije skupnosti v socialnem smislu ne propadajo. Zdi se, da mora gostota preseči neko točko, po kateri se propadanje dramatično poveča. Zato bi pač morali poskrbeti, da najbolj občutljivih skupnosti ne bi potiskali preko te točke.

Včasih slišite ljudi, ki se pritožujejo, da je v kakem delu njihovega mesta kot v Bejrutu ali Bagdadu. V njihovih besedah je zrno resnice. Dežele, ki jih pestijo največje stiske, se bojujejo s socialnimi posledicami dramatične demografske spremembe: niso kos mladostnikom. Medtem pa je Evropi, ki je sicer srednjih let, v določenih okoljih uspelo replicirati razmere teh mladih in neurejenih družb. To ni "naraven" pojav – to je posledica stanovanjske politike in politike socialnega skrbstva. To pa sta področji, ki ju povsod urejajo vlade. Naj ju vlade torej uredijo.

Janez Penca

OSI ZLA

... POMAGAJO CVRETI PLANET

George Monbiot: Lotiti se moramo okoljske more, s katero nam grozijo težka luksuzna terenska vozila. Z davki bi jih morali pregnati s cest.


Financial Times, 3. julij 2004, osrednji del časnika: "Francoska cestna taksa grozi bencinskim požrešnežem." Francoska vlada upa, da bo naprtila do 4000 dolarjev davka lastnikom novih vozil s štirikolesnim pogonom (4x4), ki uničujejo francoska mesta in pražijo ta planet.

Financial Times, 3. julij 2004, priloga Kako potrošiti: "Zmočite temu otročičku glavo". Novo amfibijsko vozilo "bo najmočnejši štiripogonec na cesti ali v vodi". Njegova najvišja hitrost je čez 160 km/h na cesti in 50 km/h v vodi. Proizvajalci brzdajo njegovo ceno, da bi ljudi prepričali, da je pred njimi nov simbol napredka.

Zdaj bomo lahko enako kot ceste uničevali tudi naše reke. In to je napredek.

Niti Financial Times niti proizvajalčeva spletna stran ne povesta, koliko litrov goriva Gibbs Aquada porabi za prevoženih 100km ali, še bolje, koliko metrov prevozi z 1 litrom bencina. Ženska na prodajnem oddelku niti ni razumela, kaj mislim z litri bencina na 100 km. (Morda od teh ljudi zahtevam preveč: predstavnica Oddelka za transport Združenega kraljestva še ni slišala za ogljikov dioksid.) A če vas le zanima, Financial Times razloži, zakaj bi tako vozilo utegnilo priti prav tudi vam: "Tale vas bo odpeljal v šolo ali navzgor po Amazonki." Praktično, še zlasti, če vaši otroci hodijo v kakšno šolo ob Amazonki - z drugimi besedami, brez takega vozila boste težko shajali.

Če se bo Gibbs Aquada prijel, se bo planet še bolj segreval. Če se bo še bolj segreval, bodo poplave pogostejše. Če bodo poplave pogostejše, boste Gibbs Aquado potrebovali, da boste otroke lahko spravili v šolo.

Britanski premier ugotavlja, da je sprememba podnebja "najpomembnejši posamični problem, s katerim se soočamo kot globalna skupnost". Glavni vzrok podnebnih sprememb je proizvajanje ogljikovega dioksida. Najhitreje naraščajoči vir ogljikovega dioksida v razvitih industrijskih državah je transport: v Veliki Britaniji se je od leta 1990 do 2002 npr. povečal za 50%. Večino ga sicer lahko pripišemo letalskemu prometu, drug razlog pa je, da se je prodaja velikih terenskih osebnih vozil v tem času podvojila. Zdaj vsako leto 150 000 Britancev kupi eno od teh pošasti, s katerimi se v glavnem vozijo po mestnih ulicah.

Uradno največje luksuzno terensko vozilo v mestnem okolju porabi 19 l goriva na 100 km. Neuradno pa so ameriški novinarji izmerili, da npr. Ford Excursion pri mestni vožnji porabi 63,9 l bencina na 100 km! Če bi s povprečnega avtomobila presedlali na veliko terensko vozilo, bi v 12 mesecih porabili toliko dodatne energije, kot če bi imeli televizor neprekinjeno vključen 28 let.

Vojna z Irakom je bila očitno vojna za 4x4. Nekdanji britanski minister za okolje Michael Meacher je pred kratkim v Guardianu omenil, da bi ZDA lahko shajale brez uvoza zalivske nafte, če bi se varčnost njihovih avtomobilov izboljšala le za toliko, da bi z litrom bencina prevozili samo kilometer več. Posebne davčne olajšave omogočajo ameriškim podjetjem, da orjake kupujejo za drobiž, in tako zdaj 46% zasebne "flote" tvorijo prav ti avtomobili. Če bi odpravili davčne olajšave, bi gladko odstranili glavno spodbudo, ki je ZDA gnala v vojno z Irakom.

Naši modni dodatki torej kosijo Iračane, prebivalce Bangladeša in Sahela. Morijo pa tudi nas. Ker so velika terenska vozila s pogonom na vsa štiri kolesa višja in težja, je 27-krat bolj verjetno, da železje pri trku ubije (podatki ameriškega Zavarovalniškega inštituta za varnost na avtocestah) potnike v navadnem avtomobilu, kot če gre za trčenje "enakovrednih". Iz istega razloga ti velikani ob trčenju pobijejo dva- do trikrat več peščev in kolesarjev kot manjši avtomobili.

Ker nas vse skupaj segrevanje Zemlje zelo skrbi, bodo sedaj vlade sledile francoski in ljudem vzele veselje do kupovanja potratnih velikanov. Seveda se šalim. "Industrijska civilizacija," opaža nadzornik Mustafa Mond v Huxleyevem romanu Krasni novi svet, "je možna le, če ni samoodpovedovanja. Tešitev želja do skrajnih zgornjih meja, ki jih še dovolita higiena in ekonomija. Sicer se kolesa nehajo vrteti."

Večina vlad razvitega sveta pa skrbi, da se med vožnjo v brezno kolesa vrtijo vedno bolj veselo. Zato je ženska v prodajnem središču uporabila natančno iste besede kot moški, ki predstavlja Družbo proizvajalcev in trgovcev z motornimi vozili: "Kaj kdo vozi, je stvar osebne izbire." Obdavčenje ali celo prepoved vožnje s temi vozili, mi je dejala, bi omejilo pravico ljudi do "svobodne izbire". Isti argument bi seveda lahko veljal tudi za zakone, ki državljanom ne dovolijo, da bi npr. na delo prinašali raketne metalce.

Če upoštevamo, da samo eden od osmih lastnikov sploh kdaj zavije s ceste in da samo dva od petih kdaj z njimi zapeljeta iz mesta, zakaj hudiča te stvari sploh vozijo? Zakaj po cesti valiti do 7,6 ton (Hummer H1) težka vozila, če enako dobro služi navadno kolo?

Delno zato, ker je ljudi strah, da bi končali pod 7,6 tonami kovine. Če ti orjaki maličijo navadne avtomobile, si ga raje kupite še sami, tako kot si mora civilist v Somaliji kupiti kalašnikov 47, da se počuti varnega pred drugimi civilisti s kalašnikovi 47.

Delno pa gre kupčija z luksuznimi terenskimi vozili zato, ker je naše življenje tako brezupno dolgočasno. Ko vozite defenderja, explorerja ali pathfinderja, se čisto tako, kot kaže reklama, počutite v nenaseljeni divjini, pa čeprav kolesa tečejo po broadwayskem asfaltu. Med vojno v Iraku je New York Times poročal o Američanih, ki so hummerje (največja terenska vozila na štirikolesni pogon) kupovali iz "domoljubnih nagibov": enote v Iraku so namreč uporabljale enaka vozila. (Logično bi bili morali svoje domoljubje kazati tudi tako, da bi z brzostrelkami nažigali po mimoidočih.)

In če ste še naprej resno zaskrbljeni zaradi puščobnega življenja ali velikosti svojih genitalij, svoj poltovornjak še vedno lahko zapeljete na zelenico, razmesarite nekaj trate in pokažete iz kakšnega testa ste.

Morda pa je razlog za ljubezen do tega železja le globlji od golega ennuija in občutka negotovosti. George Marshall, ki za organizacijo Dvigajoča se plima preučuje podnebne spremembe, meni, da ljudje, ki kljub očitni globalni klimatski in grozeči naftni krizi kupujejo te avtomobile, počnejo nekaj, kar imenujemo "reaktivno zanikanje". S tem, ko kažejo, da je mogoče porabljati ogromne količine fosilnega goriva brez takoj razločljivega škodljivega učinka, si dokazujejo, da problema pač ne more biti.

Če je res tako, je edini razumen odziv, da jim nazorno pokažemo, da takoj razločljivi neugodni učinki pač so. Zbosti bi jih morali z velikanskim davkom ali pa tako, da bi njihovo ljudomrzniško obnašanje preprosto prepovedali. Tega ni težko izpeljati: vlade bi za nove avtomobile lahko določile najvišjo povprečno porabo bencina. Za začetek bi mejo postavili pri 8 litrih na 100 km, vsaki dve leti pa bi jo še znižali. To bi velike cestne požeruhe in ubijalce takoj nagnalo s trga (začasna izjema bi bili lahko kmetje).

Druga možnost pa je, kot danes počne večina vlad: puščajo, da bogati uničujejo svet v imenu svobodne izbire, tega sijajnega izgovora za pomanjkanje voditeljskih sposobnosti.
The Guardian Weekly, pripravil J. Penca

PS: Zanimivo je vedeti, kateri pomembni in "pomembni" Slovenci se vdajajo drobnim slabostim in si kupujejo ta gigantska vozila (tudi hummer) in potem pozorno poslušati, kaj jim kot javnim osebam uhaja spod jezika o demokraciji, človeški toplini, varovanju narave itd. itd. itd.

Janez Penca