knjigarna  založba  revija o športu  športna prehrana
Naročite knjige

Blog

HOJA - Prezrta, ker je tako blizu

30. nov 2016

Zakaj se poznorenesančni pisatelj-filozof Michel de Montaigne bralcem že skoraj pol tisočletja zdi tako poseben? Verjetno bi nam odgovoril da zato, ker je tako navaden,  domač in prav zato univerzalen.

Navadna, domača in univerzalna je tudi hoja. A če jo pogledamo z razdalje, če “stopimo korak nazaj”, se zavemo njene posebne moči, ki je v dobi, ko se naša telesa sicer veliko premikajo, a malo gibljejo, očitno ne prepoznavamo več.

Hojo imajo v mislih ljubitelji sophie, modrosti, že od pamtiveka. A ne le v mislih. Večina filozofov in pisateljev je veliko hodila: Wittgenstein pri Bertrandu Russellu – gor in dol po njegovi sobi –, pa Aristotel, Rousseau, Kant, Kierkegaard,  Nietzsche, Goethe – v naravi ali po mestnih ulicah. Aristotel se je s svojimi somišljeniki srečeval v atenskem liceju in legenda govori, da jih je poučeval, medtem ko so se sprehajali v stebriščih – peripatoi. Tej podobna grška beseda peripatetikos se nanaša na hojo, in tako so Aristotelovi sledilci dobili ime peripatetiki...

Angleški romantik William Wordsworth se je rodil v idilični pokrajini Lake District v severni Angliji. Tam je prebival vse življenje, razen ko je odhajal na izlete v druge dele svoje domovine ali na tuje. Naravno okolje, divje, strme gore, globoke doline in  jezera so vse življenje odmevali v njegovi poeziji.

Thomas de Quincey je z mešanico sovražnosti in zavisti o Wordsworthu napisal tole: “Njegove noge so vse ženske poznavalke, ki sem jih kdaj slišal predavati o moških nogah, odločno razglasile za neprimerne. A te noge niso kazale nobene nepreklicne deformacije in nedvomno so daleč presegale zahteve povprečnega človeka po hoji. Kajti iz verodostojnih podatkov sem izračunal, da je Wordsworth za življenja prehodil med 280.000 in 288.000 kilometrov. Ta trud mu je nadomestil vino, žgane pijače in morebitna druga spodbujevala človeške psihe.”

Wordswortha torej niso poznali le kot pesnika, temveč tudi kot pešca. Hoja je bila središče njegove eksistence, nekaj tako rekoč brez primere pred njim in po njem. Njej je bil lahko hvaležen za dolgo življenje neskaljene srečnosti, mi pa za večino najboljšega, kar je napisal.

Hoja je bila Wordsworthu veliko več kot zgolj sprehod po slikoviti pokrajini. Ni mu pomenila potovati, temveč biti, pa naj je šlo za njegov znameniti 3000 km dolgi pohod preko Francije v Švico in nazaj s prijateljem Robertom Jonesom, ko jih je štel 21, ali proti koncu svojega dolgega življenja, ko je s počasnimi koraki meril svoj ljubljeni vrt.

Njegov peripatetični predhodnik Jean-Jacques Rousseau, ki je napisal Sanjarije samotnega sprehajalca, je med pisanjem vzgojnega romana Emile ali o vzgoji dejal: “Ko sem zunaj in hodim, mi pride na misel toliko dobrih idej, a ko se ustavim, neham tudi misliti.” V Izpovedih pa je dejal: “Moj um dela samo, ko je ubran z mojimi nogami.”

Pešec je bil tudi Charles Dickens. Njegovi sprehodi pa niso bili sproščujoči. Na urbanih pohajkovanjih je ostril občutek za opazovanje ljudi. Njegova potepanja po nevarnih revnejših londonskih četrtih so bila zelo drugačna od Wordsworthovih podeželskih sprehodov v severozahodni Angliji. Bili so izčrpavajoči, ne poživljajoči. Ko je končal roman Nicholas Nickleby, si je vzel čas za oddih. Na prostem je bil od zajtrka do večerje. Hojo je prakticiral vsak dan. Svoje izlete je imenoval “krepčilne sprehode”. Vsak dan je poskušal hoditi vsaj toliko ur, kolikor jih je namenil pisanju. To je opisoval kot “moralno dolžnost”. Hodil je v zelo hitrem tempu, 7,2km na uro, in običajno je na enem samem izletu prehodil po 30 ali še več kilometrov. Njegova hoja je bila hitra in odločna. Svak ga je po vrnitvi z enega od sprehodov opisal takole:
“ ... žari kot poosebljena energija, ki mezi iz vseh njegovih por kot iz kakega skritega izvira.” V romanu o Nicholasu Nicklebyju Dickens opisuje junakovo potrebo po hoji: “ ... počutil se je tako živčnega in vznemirjenega, da ni mogel sedeti pri miru. Videti je bilo, kot da izgublja čas, če se ne giblje.” Pozneje piše: “Gibati se moram hitro, ali pa ne morem dihati ... .” Ko je hodil, je sestavljal zgodbe. Oči je imel uprte predse, izraz na obrazu pa enak kot za pisalno mizo. Hojo je opisoval kot “iskanje nekih podob, na katerih želim graditi”. Domišljijo je nekoč opisal kot “močno lokomotivo”. Po sprehodih so ji zrasla krila. Poln navdiha in energije je takoj sedel za pisalno mizo in zapisoval svoje vtise in misli. Govori, da je “moja hoja dveh vrst: ena me vodi naravnost k določenemu cilju v enakomernem tempu; druga je brezciljna, pohajkujoča, povsem potepuška. Ko sem v tem zadnjem stanju, ni noben cigan na svetu bolj potepuški od mene; zame je hoja tako naravna in močna, da mislim, da moram biti potomec – in to ne daljni – kakega nepopravljivega potepuha.”

S hojo sebe podaljšujemo v spremenljivi svet. Svojo tiho sopotnico hojo doživljamo vsak po svoje; večini krajša čas, gotovo zato, ker sta čas in prostor povezana.  Hoja nas kratko-časi. Vsak sprehod po pokrajini je kot potovanje niti skozi blago, ki ga povezuje v neprekinjeno tkivo doživetij – tako drugačno od potovanja z letalom, ki čas in prostor ... nekako razkosa. Podobno velja tudi za potovanje z avtom ali vlakom. Nasprotno pa hoja povezuje, v njej se ponovno spojijo mnoge znane delitve. Tako med hojo um in telo lahko delata družno in razmišljanje postane skoraj telesno, ritmično dejanje. Toliko o kartezijanski delitvi na um in telo.

Zgodovinar G. M. Trevelyan v eseju o hoji piše: “Imam dva zdravnika, mojo levo in desno nogo. Ko sta um in telo v praznem teku, vem, da moram samo poklicati svoja zdravnika, pa bom okreval.” Zdravniki se strinjajo z njim. Pravijo, da poslovni ljudje, uradniki, učitelji, študentje in tudi oni sami, zdravniki, po dnevu trdega dela, ko so napeti, živčni in razdražljivi, ne potrebujejo niti poživil niti pomirjeval, dovolj je nekaj kilometrov urne hoje.

Tisti, ki moramo zato, da se počutimo žive, malce trpeti, cenimo hojo navkreber. In vendar ni bistvo v vzpenjanju, temveč v tem, da smo tam zunaj. Morda je smisel hoje najlepše označil kitajski pesnik Li Tai Po v naslovu svoje pesmi O tem, da sem v gorovju Tai-Tien obiskal daoističnega učitelja, ki ga nisem nikoli našel.
Janez Penca in razni viri