ZMAGOVANJE

Petra Majdič je po eni od svojih sijajnih letošnjih zmag dejala, da se vsake veseli, kot da je zadnja. Dodala je, da z neprikritim veseljem na cilju želi tekmicam med drugim pokazati, da jih spoštuje.

V športnem svetu krožijo številne krilatice o zmagovanju. Med najbolj znanimi sta dve, ki ju eni pripisujejo legendarnemu ameriškemu trenerju Vincu Lombardiju, drugi pa nekdanjemu managerju nogometnega kluba Liverpool, Billu Shankleyu: "Zmaga ni vse, zmaga je edina stvar na svetu." in "Poraz je hujši od smrti. Z njim moraš namreč živeti." Tretja, ki se pojavlja tudi kot napis na majici, je: "Drugouvrščeni je prvi poraženec."

To so trde besede, ki bi jih moral poznati vsak trener zato, da z njimi nikoli ne bi nastopal pred svojimi mladimi varovanci. Predvsem najmlajšimi, ki se morajo tako zmagovanja kot izgubljanja naučiti na čim mehkejši, human način. V Alicini čudežni deželi velja pravilo: "Vsi so zmagali in vsi morajo dobiti nagrade." V našem ne tako čudežnem svetu ne moremo vsi zmagovati in dobivati nagrad. Vsaj ne ves čas. Da bi preživeli v resničnem svetu, se moramo naučiti dvojega: zmagovati trezno in izgubljati prisebno. Pretirano čaščenje zmagovanja, ki se sprevrže v zmagovanje za vsako ceno, je največji onesnaževalec sodobnega športa. Če nočemo, da je šport vojna, moramo nasprotnika spremeniti v tekmeca, kajti nasprotnik je zoper mene in me želi uničiti, medtem ko je tekmec v igri zato, da me dela boljšega. Zmaga in poraz sta tako tesno povezana, da pravzaprav v temelju določata drug drugega: brez premaganca ni zmagovalca. Zmagovalec bi moral biti hvaležen tekmecu, ki ga je premagal, zato ker je iz njega priklical tisto najboljše, kar je z dolgimi urami treniranja nakopičil v svojem telesu in duhu. Ob tem velja pomisliti, da človeštvo malikuje tekmovanje, medtem ko narava, nasprotno, nagrajuje sodelovanje. Za ljudi je značilno, da slavimo eksces in preobilje, narava pa vsak eksces slej ko prej zajezi. Narava je pametna, saj ima skoraj pet milijard let izkušenj.

V tem smislu lahko na zmagovalce in premagance gledamo kot na čebele in rastline. V njihovem odnosu ni poraženca, zmagovalke so oboje; če stvar gledamo tako, lahko človeka v poštenem športnem boju premagaš, ne da bi ga ponižal. Daš mu možnost za učno izkušnjo, ki mu je nadarjenost ni mogla podeliti: kako se pobrati, potem ko padeš. V takem kontekstu je veselje, ki ga ob zmagah doživlja (in kaže) Petra Majdič, tudi izraz spoštovanja do tekmic, ki so ji pomagale, da je potrkala na skrajne meje svojih zmogljivosti. Njena misel, da je vsaka zmaga lahko zadnja, pa je pomembno sporočilo za vse, ki jih zmagoslavje preveč opijani in poraz prehudo potre: ne pozabite, da je življenje tudi zunaj športa in onkraj zmagovanja.

Janez Penca

Vrhunski dosežek 1-2008

ENOTNOST ZAMENJAM ZA VEČ ENAKOSTI

Enotnost je privlačna beseda. Reforme bodo uspele le, če bomo dovolj enotni. Stranke se počutijo močne, če so dovolj enotne. Tudi politična latovščina Evropske zveze ne more ubežati tej namagneteni besedi. Veliko se govori o enotnosti v različnosti.

Enotnost je nekoč s posebnimi nameni negovala totalitarna stranka s svojima podaljškoma, zvezo socialistične mladine in sindikatom. Partija, sindikat in mladina so bili enotni. Skrbeli so, da je bilo nekaj milimetrov pod frizuro povprečnega državljana vse lepo zlikano. Enotno. Se še spomnite gesla Bratstvo in enotnost? Tedanji ideologi so v geslu francoske revolucije Svoboda, enakost, bratstvo enakost prebrisano nadomestili z enotnostjo. Svobodo so izbrisali. Kjer je svoboda, se namreč lahko krešejo mnenja. Če so vsa mnenja enotna, ni konfliktov. Od tod izvira navidezni mir totalitarnih ureditev. Nič svobode, nič konfliktov. Podlaga bratstvu ne more biti enotnost. V normalnih družinah bratje mislijo različno. Podlaga bratstvu je lahko enakost. Zato sta se bratstvo in enotnost prejšnje države sesula v prah. Preprosto nista bila za skupaj.

Zaradi negativnega prizvoka, ki ga beseda enotnost tovori iz prejšnjih časov, bi naš decembrski praznik zvenel lepše, če bi se namesto Dan samostojnosti in enotnosti imenoval Dan samostojnosti in soglasja. Potem ko je pred referendumom za vstop v EZ vladni evroagitprop pod vodstvom dr. Alje Brglez oznanil, da pri nas evroskeptikov sploh ni, je razkrinkal in poimenoval tudi prepotrebnega notranjega sovražnika: evrooponente in evroflegmatike. Piko na i v boju za enotno razmišljanje državljanov je postavil še zunanji minister (tedanji in sedanji), ki je evroskeptike hitropotezno razvrstil med bebce in jugonostalgike. Nato smo Slovenci v značilni poklekovalni maniri vstop kronali s skoraj 90-odstotnim "da". Visoki predstavnik Evropske zveze je tedaj v Cankarjevem domu navihano dejal: "Tako enotno izrekanje na referendumu bi lahko pričakoval samo še Saddam Husein." Veličastna pohvala. Verodostojne evropske države (Finska, Švedska, Avstrija) so v prejšnjem krogu širitve svoj vstop izglasovale 52-, 57- in 66-odstotno. Enotnost – pa čeprav brez soglasja - kot odsev miselnih vzorcev prejšnjih časov še močno pritiska na možgane slovenskih političnih samo-izbrancev. Drugod v Evropi je drugače. Britanci imajo npr. v Evropskem parlamentu 12 predstavnikov stranke evroskeptikov (UKIP, Neodvisna stranka Združenega kraljestva), kar je 15 odstotkov vseh njihovih poslancev.

Sicer pa so bili v času vzpona nacizma in fašizma brezhibno enotni tudi Nemci in Italijani. Kako filigransko enotno so korakali njihovi vojaki na zastrašujočih zborovanjih pred drugo svetovno vojno! O tedanjem pojmovanju enakosti vse povedo koncentracijska taborišča in genocidno pustošenje po Evropi.

Pojmi, ki tvorijo geslo francoske revolucije, svoboda, enakost in bratstvo so stkani v univerzalen recept za boljši svet. Uglašeni so sijajno: le v enakosti se lahko počutiš svobodnega in bratiš se lahko le kot enak z enakim. Ali se je siromak kdaj bratil z milijonarjem? Morda v kaki cukreni nadaljevanki, v realnem svetu pač ne.

Globalizacije, ki se je že v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot strela z jasnega in vendar že popolnoma odrasla pojavila obsijana z avro inkluzivnosti (priložnost za vse, plima, ki naj bi dvigala tako ladje bogatih kot revnih itd.), že lep čas ni več. Ostale so samo mračne prakse "kamenodobnega" kapitalizma: boj vsakogar z vsakim, uveljavljanje surove ekonomske in vojaške premoči, uničevanje narave in poveličevanje neenakosti.

Britanski socialni epidemiolog Richard Wilkinson v knjigi Vpliv neenakosti ugotavlja, kako neenakost načenja družbene odnose in ljudem zleze pod kožo. V bogatih deželah zdravje ni samo vprašanje tega, v kakšnih materialnih razmerah živijo ljudje in kakšen dostop do zdravstvene nege imajo. Je tudi posledica tega, kako jim občutke o življenju krojijo njihovi medsebojni odnosi in družbeni položaj. V bogatih tržnih ekonomijah razredno razslojevanje močno vpliva na človekovo zdravje in srečo. Stresi, ki jih povzroča neenakost, se odražajo v slabšem telesnem in duševnem zdravju ljudi, povečanem nasilju in propadanju socialnega kapitala, tj. vzajemnosti, medčloveškega zaupanja in zaupanja v delovanje institucij. Mnoge bogate družbe so vsej materialni uspešnosti navkljub prav zaradi izrazite neenakosti popolne socialne polomije. Tako je npr. v Harlemu, ki se nahaja v enem od najbogatejših mest na svetu, življenjska doba ljudi nižja kot v Bangladešu, ki je ena najrevnejših dežel na svetu. Čeprav je absolutna revščina prebivalcev Bangladeša neprimerno hujša kot revščina prebivalcev Harlema, pa je razslojenost v Bangladešu veliko manjša kot v ZDA, in to je očitno razlog, da se prebivalci Harlema počutijo bolj zavržene, neuspešne, nesrečne in nemočne, zaradi česar je med njimi več nasilja, bolezni in asocialnega obnašanja. Predvsem pa pogrešajo spoštovanje, ki je usodno povezano s tem, na katerem klinu družbene lestve stojijo. Wilkinsonove skrbne analize kažejo, da ni nujno, da bi morali poskušati doseči utopično visoko raven enakosti med ljudmi in da pozitivno vplivajo že majhna zmanjševanja neenakosti. Zgled za to so vedno znova skandinavske države, Danska, Švedska in Finska, kjer ni niti skrajno bogatih niti skrajno revnih. Te dežele so dolgoročno gospodarsko uspešne kljub temu, da glede novih tehnologij niti niso povsem v svetovnem vrhu. Znale so ustvariti socialni kapital, ki ga ne merimo z valutami, ampak z mrežami zaupanja med ljudmi in z zaupanjem v institucije. Ugotovili so celo, da na gospodarsko uspešnost bolj kot izobraževalni sistem in tehnološka razvitost vplivajo prav dejavniki, ki so podlaga socialnega kapitala. Eden od njih je enakost.

Zato bi bilo prav, da bi se v Sloveniji bolj kot z enotnostjo ukvarjali z enakostjo. Prvo smo že okušali, pa se nam je od nje pokvarila prebava. Veljalo bi poskusiti še z drugo, očitno tudi že preskušeno in vsekakor bolj blagodejno dieto.

Janez Penca