OTROK JE OČE ODRASLEGA

Zakaj ljubezen šteje

Ko so raziskovalci preučevali možgane romunskih sirot – otrok, ki so jih od rojstva pustili, da so jokali v svojih posteljicah in niso imeli niti najmanjše priložnosti, da bi s kako odraslo osebo ustvarili tesno vez – so v tistem delu možganov, ki človeku omogoča, da čustvuje, da se rahločutno povezuje z drugimi ljudmi, da okuša zadovoljstvo in ceni lepoto, odkrili pravo pravcato črno luknjo. Zaradi tako grenkih najzgodnejših izkušenj ti otroci niso sposobni, da bi se razvili v vsestransko razvita človeška bitja. Izkušnje v prvih 24 mesecih življenja odločilno vplivajo tako na razvoj možganov kot osebnosti, zato bi nam morale biti še kako mar.

Kanadska psihologinja Margaret Ainsworth je prva opozorila na čvrsto zvezo med izkušnjami zgodnjega otroštva in oblikovanjem osebnosti. Večji del 60-tih let je sedela za dvosmernim ogledalom v Baltimoru in opazovala, kako se eno leto stari otroci igrajo s svojimi mamami. Zapisovala si je, kaj se je dogajalo, ko je mati za nekaj minut zapustila sobo, in kako se je otrok odzval, ko se je vrnila. Naredila je še korak naprej in preučevala, kaj se je dogajalo, če je namesto mame v sobo stopila tujka in se z malčkom poskušala zaplesti v igro.

Njena raziskava je pokazala, da otrokov razvoj ni seštevek splošne zmešnjave izkušenj, ampak neposreden rezultat načina, kako se je nanj odzival in kakšne odnose je z njim/njo tkal njegov/njen skrbnik. Nemaren, obremenjen ali nedosleden roditelj dojenčka neguje tako, da se razvije v zaskrbljenega, prestrašenega, negotovega ali vase zaprtega otroka. Nadaljnje raziskave so pokazale, da način, kako enoletnik navezuje stike z drugimi, natančno napoveduje, kako se bo obnašal, ko bo star 5 in 8 let.

Toda dokazi, s katerimi nas oskrbujejo psihologi, nikoli čisto do kraja ne prepričajo dvomeče javnosti. Sediš v sobi in opazuješ dojenčke – kakšen dokaz pa vendar je to!? Kako lahko sploh kdo trdi, da ve, kaj dojenček čuti in misli? Kaj niso to samo zmedena ugibanja? Poleg tega je cel rod feministk psihologe obsodil, da so se zarotili zoper zaposleno žensko in da jo hočejo prikovati na dom. Vprašanje razvoja dojenčka so nenadoma močno spolitizirali. O zvezi med najzgodnejšimi izkušnjami in osebnostjo vlada precejšnja zmešnjava. Ko stvari skrenejo s prave poti, so seveda krivi starši, drugače pa njihovo vlogo zmanjšujejo.

Psihoterapevtka Sue Gerhardt je v knjigi Why Love Matters (Zakaj ljubezen šteje) pogumno zakoračila na področje, koder so se drugi zadnja leta bali stopati. Že res, da je prepuščeno staršem ali popestujejo jokajočega otroka ali pač ne, toda učinki takega ali drugačnega ravnanja se vtisnejo v dojenčkove možgane in krojijo njegovo osebnostno podobo v poznejših letih. Pošiljanje eno leto starih otrok v jasli ali drugačno varstvo se zna izkazati za veliko usodnejšo odločitev, kot si morda mislimo.

Upoštevajoč najnovejše izsledke s področja nevrokemije Gerhardtova ugotavlja, da otrokove najzgodnejše čustvene izkušnje merljivo vplivajo na njegov nadaljnji razvoj v odraslega. Vsakodnevno vzajemno delovanje dojenčka in matere neposredno vpliva na to, kako se razvijajo njegovi možgani. Ne gre za spoznavne spretnosti, npr. kako hitro se otrok nauči brati, pisati in šteti do 10. Avtorico zanima zveza med ljubeznijo, ki jo prejemamo v najzgodnejšem otroštvu in vrsto človeka, v katerega se razvijemo. Kdo smo, ni niti kodirano ob rojstvu niti postopno zbrano v letih življenja, ampak je v naših možganih zapisano v prvih 24 mesecih po rojstvu kot neposreden odziv na to, kako nas imajo starši radi in kako skrbijo za nas.

Naše najzgodnejše izkušnje niso samo položene v nas kot spomini ali vplivi; prevedene so v natančne fiziološke odzive v možganih, ki nato postavijo nevrološka pravila, kako bomo ravnali s svojimi občutji in občutji drugih v vsem preostalem delu življenja. Ne gre za vprašanje ali-ali (narava ali okolje), ampak za to, kar smo dobili od narave in kako s tem ravnamo. "Nič ni samodejnega. Otrokovi možgani so možgani, kakršni nastanejo po njegovih posebnih izkušnjah z ljudmi," pravi Sue Gerhardt.

Glavni igralec v tej odvijajoči se drami slehernika je hormon kortizol. Ko je dojenček vznemirjen, hipotalamus, ki se nahaja pod možgansko skorjo v središču možganov, izloča kortizol. Normalna količina kortizola je dobra stvar, toda če je otrok stresu izpostavljen predolgo ali prepogosto, kortizol možgane preplavi; v stresnih okoliščinah se otrok odziva na dva načina, ali s premalo ali pa s preveč kortizola. Preveč kortizola povzroča potrtost in zaskrbljenost, premalo pa čustveno neobčutljivost in napadalnost. Otroci alkoholikov imajo navadno povišan kortizol, enako tudi otroci preobremenjenih mater.

Bistveno je to, da dojenčki svojih odzivov na stres ne morejo uravnavati sami, ampak se tega naučijo samo skozi ponavljajoče se izkušnje dveh vrst: ali jih kdo drug iz stiske reši ali pač ne. Preko pozitivnih izkušenj se naučijo, da se lahko na ljudi zanesejo, da se bodo odzvali na njihove potrebe, in v takih okoliščinah se njihovi možgani naučijo izločati samo dobrodejno količino kortizola. Osnovna – tj. koristna - raven kortizola se bolj ali manj za vedno vzpostavi v prvih 6 mesecih življenja.

Dojenčki so tako kot mladiči vseh sesalcev rojeni s programom za preživetje, a človeška posebnost je, da je naš program preživetja v svetu nujno povezan s soljudmi. S prisrčnim smehljajem, ki smo ga sposobni že davno preden shodimo ali spregovorimo, odrasle v našem življenju dovolj očaramo, da nam odpustijo neprespane noči in nas želijo ohraniti pri življenju. In ko se dojenčku zasmejemo starši, ga s tem poučimo, da je dobro sporazumevanje nagrajeno in ga tako oskrbimo z željo po še boljšem. Dobro starševstvo ni le vir dojenčkovega ugodja, ampak poskrbi za razvoj tistega dela otrokovih možganov, ki omogoči, da razvije samonadzor in empatijo in da občuti povezanost z drugimi. Vzajemno delovanje med dojenčkom in njegovimi skrbniki je avtocesta od zgolj človeškega k resnično humanemu.

Vlade razvitega sveta, ki v središče postavljajo pehanje za gospodarsko uspešnostjo, staršem ne omogočajo, da bi zadostili vitalnim potrebam svojih otrok v prvih dveh letih njihovega življenja. Zato jih v najpomembnejših dveh letih razvoja veliko pogreša kakovostno interakcijo s svojimi najbližjimi in imajo zaradi tega pozneje vedenjske, učne in osebne težave. Knjiga Zakaj ljubezen šteje bi morala biti obvezno branje za vse starše, učitelje in politike.

Pripravil: Janez Penca

KAKO TRŽITI REKO

Ožmimo Krko

V glasilu Mestne občine Novo mesto v zvezi z uvedbo režima plovbe motornih plovil po Krki piše, da je bila ta vrsto let "odtujena od življenja mesta". Uboga reka je dočakala, da se je je usmililo perverzno svobodoumje in jo sklenilo spremeniti v prometnico. Šele tako z vsem sijajem stopa v mestno življenje. To je podobna logika kot prepričanje, da se je "ureditveni načrt Športnega parka Portoval začel uresničevati z izgradnjo nakupovalnega centra Tuš in garažno hišo ob upravni zgradbi stadiona" (isti vir). In imamo zdaj križanca med velikansko trgovino, športnimi tereni, obračališčem za avtobuse in parkirišči. Dobro je, da se ljudje, ki še hodijo sem, ne zavedajo, kako lep športni park bi lahko imeli, če bi se ga od samega začetka lotil kdo z drugačnim obzorjem, kot ga imajo njegovi sedanji spreminjevalci.

Namesto da bi oblast napela vse sile in bencinske more rešila vsaj Glavni trg, je promet spravila še na reko. Plovila na motorni pogon – električni ali bencinski - naj bi močno popestrila novomeški turizem in za nekaj ur podaljšala zadrževanje turistov v Novem mestu. Decembra se je nekomu utrnila sijajna zamisel, da bi na motornem splavu otroke lahko obiskal Miklavž (ali oni na njem pričakali njega). Otroci so bili vedno hvaležen ščit, za katerim odrasli poskušajo udejanjati svoje muhe. No, če bi turiste na splavu v mrzlem decembru zasidrali sredi reke, bi njihovo zadrževanje v dolenjski metropoli res lahko podaljšali za več ur. Plavati v decembrski Krki bi bil pač prevelik izziv njihovemu zdravju.

Hiperaktivni osvajalci prostora so prižgali zeleno luč za kolonizacijo še enega dela javnega dobrega, ki bi to moralo ostati po svoji naravi. Reka, ki nenehno odteka, je namreč neulovljiva ter kot taka od vseh in od nikogar. Krka ima turistične adute, ki jih v času boja za uvedbo "režima plovbe" noče omenjati nihče: mir čarobnega zelenega ogledala mesta, pa zgodbe pernatih prebivalcev obrežnega grmovja, seveda le tam, kjer ga človekov smisel za "red" še ni izkrčil. Tudi ribam ni vseeno, čeprav se ne oglašajo. Ali je to vredno žrtvovati prevažanju na motornih splavih?

Krka sama po sebi se je, podobno kot narava nasploh, svojim človeškim pokroviteljem zazdela premalo koristna. Pred njeno lepoto sicer ostajajo brez besed, a jim samoljubje ne da miru, da je ne bi s svojim pečatom želeli še malce polepšali. Prepričanje, da ji lahko dodajo vrednost tako, da jo "ponudijo ljudem", je znamenje antropocentrične neotesanosti, zaradi katere nam ne le reke, ampak ves svet vedno hitreje odteka med prsti. Vode smo "naredili zase" že s tem, da vanje spuščamo svoje odplake, pa naj bodo očiščene ali ne. Danes je pač treba do sprevrženosti iztržiti vse: naravne vire, zdravje, bolezen, revščino, vsakršno drugačnost in celo smrt – kaj ne bi torej še reke, če nam je že pri roki.

"Nosilce razvoja" anahronistični predmoderni instinkt žene, da ljudem ves čas nekaj "ponujajo", da nenehno spreminjajo in osvajajo prostor in gradijo nekaj novega, v tem primeru spravljajo na reko plovila, na bregove pa pristanišča in priveze zanja. Videti je, da s prav posebnim zadovoljstvom drezajo v še kolikor toliko nedotaknjeno naravo, v njej puščajo sledove in delujejo v skladu s pregovorom Kjer osel leži, tam dlako pusti.

Danes je ljudem, ki po svetu ne hodijo s čvrsto zatisnjenimi očmi, jasno, da je zgraditi nepotrebno nakupovalno središče, spremeniti vrt ali park v parkirišče, obzidati bregove potoka in ga spremeniti v kanal, kaj meliorirati, podreti in ponovno pozidati - mačji kašelj. Veliko težje se je čemu odpovedati, česa ne narediti, ne zgraditi in ne spremeniti, pustiti kak vrt ali park taka, kot sta že dolgo in izpustiti kako vožnjo z avtom. Zelo težko je tudi zgraditi pločnik, kolesarsko stezo ali zdravo streho nad otroškim vrtcem.

Ko sem že pri vrtcih, se sprašujem, kako da se mestnim skrbnikom bolj ne mudi, da bi s streh vrtcev in šol strokovno odstranili več desetletij staro azbestno kritino in jo nadomestili z zdravju neškodljivo? To bi bilo za dobro naših otrok koristneje kot ponujajoča se možnost, da bi jih decembra s splava na Krki pozdravljal Miklavž. Saj ne gre za denar. Tega je vedno premalo. Gre samo za pamet, ki določa prioritete, kam bo tisto malo denarja šlo. (Zgodovinsko gledano pa je denarja vendarle bistveno več kot kdajkoli poprej.)

Krka si zasluži, da jo pustimo, kakršna je. Naj bo njena mirna zelena gladina počitek za oči, njen brezšumni tok pa povabilo k tišini. Plovila in turisti bodo nanjo prinesli hrup in vizualno onesnaženje in ji krnili značaj. Dovolj bi bilo, če bi poskusili obuditi čolnarjenje. V tem primeru bi bila gostota prometa po Krki odvisna samo od tega, koliko so se ljudje pripravljeni upirati v vesla.

Ko sem na enem od srečanj v zvezi z "razvojem" športnega parka Portoval ustvarjalca nakupovalnega središča in parkirne zgradbe ob stadionu vprašal, kako si je mogel predstavljati sožitje športa in rekreacije z rekami avtomobilov, ki pošiljajo vadečim v pljuča izpušne pline, me je navihano pogledal in dejal: "Tako je želela javnost." Občutek imam, da ima ista javnost prste vmes tudi pri motorni plovbi po Krki.

Če bi le vedel kako, bi ji prisolil eno okrog ušes.

Janez Penca

PRIPIS
Po tistem, ko sem v DL objavil svoje mnenje o spuščanju motornega splava na Krko, sta kot odziv nanj novinarka Breda Dušič Gornik in direktor Kompasa Novo mesto Matjaž Pavlin v Dolenjskem listu objavila fotografijo detajla Krkinega brega z nekaj poginulimi ribami in smetmi ter naslednje besedilo:

Reka Krka v resnici ni vedno čarobna in zelena, je pa vsekakor dobro ogledalo mesta. Čeprav ribe molčijo, pa tele na fotografiji vsekakor govorijo svojo zgodbo … "Vsi, ki znajo realno in pozitivno razmišljati, se strinjajo, da bo splav na Krki samo dobrodošel, in sicer tako za ribe, ker posebej ob nizkem vodostaju plovilo premeša in prezrači vodo, kot tudi za umazanijo, ki se nabira na nekaterih mestih, saj po taki umazaniji ne bomo mogli prevažati turistov, ampak bo treba reko čistiti. Od leta 2003, odkar so pristojni pripravljali uredbo in odlok o plovbi, je bila v to vključena vsa strokovna javnost in upoštevani vsi utemeljeni predlogi oz. obveznosti," je prepričan Matjaž Pavlin, direktor Kompasa Novo mesto, ki je tudi posnel fotografijo. (Besedilo: B. D. G., foto: M. P.)

Globina in iznajdljivost odziva na moje mnenje o smiselnosti spuščanja motornega splava na Krko sta mi vzela sapo.

Morda bi veljalo zamisel o prezračevanju rek z motornimi splavi zaščititi s patentom; morda bi bilo treba turiste spraviti na vse slovenske reke in potoke, v katerih plavajo smeti in poginule ribe. Avtorja sta jasno zapisala, da bo treba Krko čistiti zaradi turistov. Pokazala sta svoj (realističen in pozitivno razmišljujoči) odnos do Krke ter slabo razumevanje mojega preprostega članka: reke očitno ni vredno čistiti zaradi nje same, zato potrebujemo "višji" cilj – turiste. Pa smo znova pri človeški samozaljubljenosti: vse, kar je, mora biti za nekoga, ničemur ne pustimo, da bi bilo "kar tako", samo po sebi in samo zase. Iz odziva na svoje pisanje sem se tudi nečesa naučil: Naravi najbolj škodijo realisti in pozitivno razmišljujoči, zato bom še naprej idealist in negativec.

Janez Penca