DAVČNI RAJ

Zatočišča malopridnežev

Nevidna roka trga in učinek curljanja mi namigujeta dvoje: prvič, da ima ekonomija očitno opravka s stvarmi onkraj njihove stvarne pojavne oblike in da je zato o njej težko razmišljati (torej ni za navadne ljudi), in drugič, da nas vleče za nos, če nam smrtno resno prodaja teorijo o tem, kako bogati lahko revnim pomagajo s tem, da sami še bolj bogatijo. Trickle down effect, po naše učinek curljanja, pomeni, da z vrha piramide bogatih, ki nenehno raste, vedno več pricurlja tudi k njenemu vznožju, kjer kraljujejo revni. Svet zrcal in dima, bi rekel John Christensen, ki je nekoč, dokler se mu vse skupaj ni zagnusilo, delal na enem od otokov, ki veljajo za davčno zatočišče. Če še vedno verjamete, da je denar, ki naj bi s Kajmanskih otokov obiskal vašega najboljšega soseda, samo zbežal pred krutimi davki, boste potem, ko boste prebrali ta članek, pomislili, da vendarle ne gre za begunca, ampak za dezerterja.

John Christensen pripoveduje …

"Ko sem se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja po dolgi odsotnosti vrnil na rodni otok Jersey, sem ugotovil, da se je spremenil v eksteritorialno finančno središče. Kombinacija deregulacije in tehnoloških sprememb je odprla nove trge. Mednarodne banke in računovodske firme so se prerivale za kos potice. Stare mestne hiše in trgovinice so se umaknile pisarniškim blokom in parkiriščem in trg dela na otoku je bil tako pregret, da so srednješolci prejemali višje plače kot univerzitetno izobraženi ljudje drugod po Veliki Britaniji. Porscheji, jaguarji in BMW-ji so bili najbolj priljubljeni avtomobili na otoku, ki meri 14 x 8 km.

Načelo dobre prakse

Zaposlil sem se v poslovni dejavnosti vodenja podjetij in njihovih združenj, kjer sem moral izvrševati navodila bank in pravniških firm, ki so po faksu vsak dan sproti prihajala z vsega sveta. To je bil svet dima in zrcal, v katerem je na Jerseyu registrirano družbo posedovalo združenje podjetij v Luksemburgu, katerega nominalni upravitelji so živeli v Švici. Ta postopek, katerega sestavni del so tajni sporazumi preko treh ali več davčnih zatočišč, v industriji načrtovanja davkov velja za dobro prakso. Pri oviranju preiskave svojega početja in razkrivanju v čigavem imenu to počne zna iti ta mogočna industrija nenavadno daleč.

Ena od mojih nalog je bilo določanje cen za blago in storitve, s katerimi se je trgovalo znotraj multinacionalnih družb, na način, ki je čim bolj zmanjševal davke, ki so jih bile te družbe dolžne plačevati. Ta način, recimo mu kar slepilno cenovno premeščanje, je omogočil, da so lahko plastična vedra iz Češke republike v ZDA izvažali po nominalni ceni 972,98 dolarja za kos in iz ZDA v Izrael izvažali raketna izstrelišča po 52,03 dolarja za kos. Iz tega izvirajoči dobički odjadrajo v davčno zatočišče. Taki slepilni manevri pa so možni samo znotraj multinacionalne družbe. Družbe, ki ne delujejo globalno, lahko dosegajo enak rezultat, če poslujejo preko agenta v enem od davčnih pribežališč, ki plača del zvišane cene na eksteritorialni račun prodajalca ali kupca. Tudi sam sem opravil lep delež takega re-fakturiranja. Veliko mojega dela je bilo v zvezi s trgovanjem z azijskimi ali afriškimi državami. V nekaterih primerih smo pri transakciji za enkratno nakazilo plačila tretji stranki za "svetovalne" ali "agencijske" storitve uporabljali posebne posrednike – družbo, združenje podjetij, partnerstvo ali drugo pravno osebo, največkrat tako ali drugače povezano z davčno dejavnostjo. Za sleparije z zaupnimi informacijami smo uporabljali tudi druge družbe. To me je v enaki meri dolgočasilo in jezilo.

Na Afriko se poser…

Kakršnekoli pomisleke glede izvora tega denarja – veliko ga je prihajalo iz Afrike – smo pometli vstran. Neki petkov večer, preden smo začeli z običajno krokarijo v pisarni, mi je vodja oddelka z običajno neotesanostjo zabrusila, da o tem ne misli razpravljati in da "se na Afriko poserje…" . Njen odnos je bil značilen. Dobičkonosnost je letela v nebo in nihče ni povezoval svojega delovanja z zločinskostjo in krivicami drugod po svetu.

Ko so me leta 1987 imenovali za gospodarskega svetovalca zakonodajnega telesa Jerseya, sem hitro spoznal, da tamkajšnji režim bančne zakonodaje ni le ohlapen, ampak zdrizasto mehak. Lokalni politiki so živeli v strahu, da bi morebitni škandal škodoval mednarodnemu ugledu otoka in sprožil posredovanje vlade Združenega kraljestva. Najljubša rešitev – narediti vse, kar je mogoče – je živela presenetljivo dolgo, nato pa je leta 1996 končno le zaškripalo. Trgovec z valutami Robert Young, ki je delal v povezavi z banko Cantrade, jerseysko podružnico švicarske gigantske banke UBS, je investitorje ogoljufal za 26 milijonov dolarjev – Wall Street Journal je tedaj ocenil, da Jersey predstavlja eksteritorialno tveganje, ki "živi od ohlapnih pravil in političnega vmešavanja", in da dobesedno vabi k pranju denarja. Politiki, odgovorni za finančne predpise, so sedeli v odborih bank, ki so jih tudi sami nadzirali, in visoki državni uradniki so razlagali zakone in predpise tako, da so podpirali osebne interese visokih politikov in njihovih pajdašev.

Od konca devetdesetih let naprej je bilo več mednarodnih pobud s ciljem, da bi se lotili finančnih nepravilnosti, toda eksteritorialno gospodarstvo se je od leta 1998, ko sem se odselil z Jerseya, komajda kaj spremenilo. Kmalu potem, ko so leta 1997 britanski laburisti prišli na oblast, so pooblastili nekdanjega uslužbenca finančnega ministrstva Andrewa Edwardsa, da je pregledal finančne sporazume od krone odvisnih teritorijev, kakšen je Jersey. Glavna priporočila njegovega poročila so preprosto prezrli in temelji načela tajnosti delovanja ostajajo v glavnem nespremenjeni. Eksteritorialne družbe morajo zdaj uradnike, ki skrbijo za pravilno poslovanje, opremiti s podrobnostmi o zadnjem lastništvu, toda ta podatek ni javen in ga zlahka zamegli mreža združenj podjetij in posebnih posrednikov, ki se širijo preko več drugih jurisdikcij. Zahteve po letnih bilancah ni. Eksteritorialnim združenjem podjetij ni treba posredovati nobenih podatkov o ustanoviteljih ali koristnikih in jim tudi ni treba dostavljati finančnih poročil.

Upokojenec Augusto Pinochet: uspešen, pošten strokovnjak

Bančni revizorji so mi nekoč zaupali, da celo ko gre za "politično izpostavljene osebe", predpisani postopki ne sežejo čez vajo v odkljukavanju okenc. Kot je zapisano v enem od poročil ameriškega senata, je banka Riggs eno od svojih "politično izpostavljenih" strank opisala kot "upokojenega strokovnjaka, ki je bil v svojem poslu zelo uspešen in si je premoženje za stara leta pridobil na pošten način." Ta politično izpostavljena oseba je general Augusto Pinochet, ki ima na računih banke Riggs v davčnih zatočiščih med 6 in 8 milijoni dolarjev, in ga zdaj preiskujejo zaradi poneverb in utaje.

Jersey je postal eksteritorialno finančno središče zaradi pritiska lokalnih pravniških firm, od katerih so imele nekatere močne politične zveze, in zaradi pritiska največjih bank iz londonskega Cityja, ki so se po prevzemu oblasti s strani laburistov leta 1964 začele množično seliti v tuja davčna zatočišča. Ko je postalo očitno, da so se Kajmanski otoki uspešno prelevili v enega od njih, se je zakonodajno telo na Jerseyu odločilo ustvariti zakonsko in pravno klimo, privlačno za tujo finančno industrijo. Razcvet 80-tih in začetka 90-tih je povzročil, da se je število davčnih zatočišč s približno 25 v začetku sedemdesetih do leta 2004 povečalo na 72, kajti sprejeti so bili zakoni, ki so spodbujali uporabo eksteritorialnih skladov za upravljanje z denarjem, mednarodnih poslovnih družb, neobdavčenih posebnih nosilcev naložb in družabništev z omejeno odgovornostjo.

Iz Rusije z ljubeznijo - v zahodne banke 500 milijard dolarjev

Po dolžniški krizi v osemdesetih letih so se banke usmerile na približno 8 milijonov najbogatejših posameznikov na svetu, ker so bile prepričane, da ti predstavljajo najbolj dobičkonosno področje rasti. Leta 1995 si je finančna industrija zastavila cilj v naslednjem desetletju prenesti večino denarja teh bogatašev na eksteritorialne račune in sklade za upravljanje z denarjem. Če sodim po nedavni raziskavi, ki ugotavlja, da je 11,5 bilijona dolarjev njihove lastnine na davkov oproščenih ali minimalno obdavčenih eksteritorialnih računih, bi rekel, da so banke naredile velik korak v smeri doseganja zastavljenega cilja. Če bi donose na to vsoto obdavčili s povprečno 30-odstotno stopnjo, bi z 255 milijardami dolarjev proračunskih prihodkov popolnoma pokrili potrebe projekta OZN Millenium, ki do leta 2010 načrtuje podvojitev denarne pomoči revnim deželam.

V 80-tih letih je večina denarja, ki je pristajal na Jerseyu, izvirala iz Srednjega Vzhoda, podsaharske Afrike in Jugovzhodne Azije, toda propad Sovjetske zveze je povzročil hitro rast pridobivanja novih poslov tudi iz Rusije in vzhodne Evrope. Leta 1990 mi je znanec z manjšim skladom za upravljanje z denarjem v Saint Helieru povedal, da je podpisal pogodbo z rusko stranko, ki je imela več kot 100 milijonov dolarjev premoženja. Nihče si ne bi mogel predstavljati, da je bilo tolikšno bogastvo pridobljeno na zakonit način. Jersey je priljubljen cilj ruskega denarja, ki od leta 1989 naprej poplavlja zahodne banke z 20-30 milijardami dolarjev na leto. Leta 2002 je moskovski Inštitut za informacijo in demokratizacijo poročal, da je skupni tok nezakonito pridobljenega denarja vključno z izgubami zaradi carinske korupcije "brez težav splezal na 400-500 milijard dolarjev. Od tega denarja približno 300 milijard počiva v zahodnih bankah".

Prodajanje suverenosti

Majhne države in gospodarstva majhnih otokov, ki so izolirani in gospodarsko ranljivi, so idealno okolje za molčečni in prikrivajoči svet eksteritorialnih financ. Ker so v domačih političnih, fiskalnih in sodnih zadevah v glavnem avtonomne, pravzaprav prodajajo svojo suverenost: drugače povedano, ti teritoriji sprejemajo zakonodajo, naklonjeno tistim, ki mrzlično iščejo čim nižje davke in čim manj predpisov. Predstavljajo torej stičišče med svetom skrivnega pretakanja denarja in krogi globalnih finančnih trgov.

Gibanje za globalno pravičnost meni, da bo povečevanje pomoči revnim državam neučinkovito, če ga ne bodo spremljali ukrepi za spodbijanje vzrokov revščine, kamor sodita tudi beg kapitala in izmikanje davkom. Prav nič pretirana ni ocena, da se iz revnih dežel umazano pridobljeni denar seli na eksteritorialne račune s hitrostjo 500 milijard dolarjev na leto. Korupcija, ki je bila v središču medijske pozornosti pred srečanjem G8 v Gleneaglesu, znaša samo deset odstotkov te vsote.

Nekaj tega denarja lahko tudi kroži: najprej pripotuje na račun eksteritorialne družbe, potem pa se pod pretvezo, da gre za neposredno tujo naložbo, re-investira v državi, od koder je prišel. Na ta način privabi davčne olajšave in subvencije za "dobrodelne" lastnike družbe, ki investirajo, pri tem pa je povsem možno, da ti živijo v državi svoje naložbe. Večina ubežnega kapitala pa deželo svojega izvora zapusti za vedno in gre na denarne in nepremičninske trge velikih zahodnih gospodarstev. Trenutni svetovni proračun za pomoč revnim je z 78 milijardami dolarjev prav neznaten, če ga primerjamo z masovno selitvijo bogastva v nasprotni smeri. Samo ugibamo lahko, koliko umazanega denarja se je nakopičilo na eksteritorialnih računih, toda od srede 70-tih let se je na zahod iz revnih dežel preselilo najmanj 5 bilijonov dolarjev.

Prakse iz kolonialnih časov

Odtekanje domačih denarnih virov in splošno izmikanje davkom, ki stopata z roko v roki z begom kapitala, sta uničujoče vplivala na razvijajoča se gospodarstva in gospodarstva v prehajanju. Oropane domačih privatnih naložb in prihodkov od davkov, s katerimi bi lahko financirale javne storitve, so mnoge vlade potisnjene v odvisnost od neposrednih tujih naložb in drago servisiranega zunanjega dolga. Oboje deželam prejemnicam vsiljuje brutalne pogoje.

Zahodne vlade in multilateralne agencije podcenjujejo zaskrbljenost javnosti zaradi umazanega denarja, razen če gre za mamila in terorizem. James Wolfensohn je izjema: ko je predsedoval Svetovni banki, je namignil, da bi bilo nezakonito finančno poslovanje lahko vzrok za to, da banka ni dosegla svojih ciljev. Večji del časa je bilo v središču politične in medijske pozornosti plenjenje despotov in njihovih pajdašev, namesto da bi se ozrli tudi na delovanje globalnega finančnega sistema, ki spodbuja in lajša gibanje umazanega denarja. Osupljivo, a resnično je, da niti Svetovna banka niti Mednarodni denarni sklad doslej še nista poskusila raziskati ali oceniti teže bega kapitala in izmikanja obdavčitvi.

Več kot 50 odstotkov vsega imetja bogatih posameznikov v Južni Ameriki - v gotovini in vrednostnih papirjih, ki kotirajo na borzah - je na eksteritorialnih računih. Podatkov o Afriki je malo, toda tendence kažejo na velikansko rast bega kapitala iz podsaharske Afrike v osemdesetih letih, medtem ko je v drugi polovici devetdesetih let na eksteritorialne račune iz te regije izginilo okrog 30 odstotkov BDP. Stanje na Srednjem Vzhodu in v Severni Afriki je še hujše, kar pojasnjuje tamkajšnjo kronično nezaposlenost in socialne napetosti. V začetku leta je Komisija za Afriko britanskega premiera Tonyja Blaira za čas do leta 2010 predlagala dodatnih 25 milijard dolarjev pomoči, kar je v primerjavi z denarjem, ki iz poroznega afriškega bančnega sistema odteka na Zahod, pritlikava vsota.

Korporativno brezzakonje se seveda ni začelo z Enronom, WorldComom in Parmalatom. Od sedemdesetih let naprej se je stanje sicer ves čas slabšalo, toda vzorci mednarodnega trgovanja in izmikanja obdavčitvam so v rabi že iz kolonialnih časov. Ker danes najmanj polovica vse svetovne trgovine poteka na papirju preko davčnih zatočišč, so priložnosti za poneverbe in druge finančne podlosti neštete.

Peresno lahki v ringu s supertežkimi

Zmožnost multinacionalnih družb, da svoje trgovanje in pretakanje naložb organizirajo preko davčnih zatočišč, jim daje ogromno finančno prednost pred njihovimi zgolj nacionalnimi tekmeci. Lokalne družbe se, ne glede na to, ali so tehnično bolj učinkovite ter inovativne ali ne, znajdejo v ringu z neenakim tekmecem. V praksi daje ta tržna pohabljenost prednost velikim pred malimi, mednarodnim družbam pred nacionalnimi in že dolgo obstoječim pred novoustanovljenimi. Izid pa je ta, da zato, ker davčna zatočišča uporabljajo tako rekoč vse velike mednarodne banke in multinacionalne družbe, v teoriji in praksi doktrina o primerjalni prednosti Davida Ricarda izgublja tla pod nogami. Fundamentalistični zagovorniki svobodnega trgovanja brez kakršnih koli pravil pred tem problemom trmasto zatiskajo oči. Za tiste, ki verjamejo, da svobodno in pošteno trgovanje lahko spodbuja primerno gospodarsko rast in svoje koristi širi po vsej družbi, očitna brezvoljnost glavnih igralcev, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in vlade nekaterih bogatih zahodnih držav, da bi se lotili globalne tržne polomije, kaže, kakšne so njihove prave namere.

Po desetletjih podkupljivih diktatorskih vladavin je Nigerija svetovna prvakinja v premetenih finančnih postopkih. Toda plenjenje naravnih virov, ki je v 90-tih letih za časa predsedovanja Sanija Abache doseglo vrhunec, je bilo mogoče samo zato, ker so bančne infrastrukture, pravniki in knjigovodje zamižali na obe očesi in omogočili, da so milijarde dolarjev odjadrale na eksteritorialne račune. Nekateri od teh pomočnikov in sostorilcev so bili z Jerseya. Morali so se zavedati izvora denarja in so se pri poslovanju z ukradeno lastnino tudi mastno okoristili. Finančne škandale in davčne zvijače, ki jih ekonomisti opisujejo z izrazom "negativne eksternalije", so rodile duh brezzakonja, ki ogroža neokrnjenost tržnega sistema in finančne industrije nasploh. Lani je neki britanski davčni knjigovodja za Guardian izjavil, da "ne glede na to, kakšna je zakonodaja, knjigovodje in pravniki vedno najdejo pot, da jo obidejo. Pravila so sicer pravila, a so pravzaprav zato, da jih kršimo." Žrtve te plenilske kulture izvijanja iz davčnega primeža so najrevnejši in najbolj ranljivi ljudje tega planeta.

Je današnja ekonomija znanost, poklic ali kaj hujšega?

Lep delež rasti eksteritorialne ekonomije poganjajo britanski pravniki in revizorji. Že v 20-tih letih prejšnjega stoletja so začeli s skladi za upravljanje denarja, krovnimi podjetji, slepilnim cenovnim premeščanjem, re-fakturiranjem in navideznimi telegrafskimi prenosi denarja, kar vse daje vtis, da družba deluje iz davčnega zatočišča in ne z lokacije, kjer v resnici je. Izmikanje davkom je bil glavni motiv, toda pranje narko-dolarjev in plačevanje podkupljivih uradnikov očitno obsega iste postopke kot beg pred davki.

Nobenega dvoma ni, da eksteritorialne ekonomije žene načelo tajnosti. To so priznali člani Švicarske bančniške zveze, ko so po škandalu z nacističnim zlatom iz raznih uglednih časopisov vzeli polstranske oglase, ki so neprepričljivo prodajali geslo, da je "tajnost tako nujna kot zrak, ki ga dihamo". Toda tajnost stane. V večini držav z južne poloble javnost glasno izraža nezadovoljstvo nad dejstvom, da se dohodke iz naravnih virov zvečine odvaja na račune zahodnih bank. Razjedajoče posledice slabe izobrazbe, propadajoče infrastrukture in ustaljene brezposelnosti so splošno nezadovoljstvo ter naraščanje revščine in kriminala. Kriminal se razrašča v šibkih državah, kjer so milijoni revnih in so razlike med ljudmi velikanske. Revščina pospešuje kriminal, ta pa posluje s terorizmom. Terorizem se hrani s kriminalom in revščino. Srednji člen v tej verigi – kriminal – povezuje revščino in terorizem. To zvezo bi morali dobro razumeti.

Brez kančka smisla za pravičnost in nepristranskost je ekonomija v imenu učinkovitosti in svobode v boj za upravičevanje razlaščanja in brezzakonja pognala fundamentalistične koristolovske teorije. Rezultat je svetovni gospodarski (ne)red, ki ne more in dejansko tudi ne zadovoljuje potreb tega planeta po blaginji in varnosti."

LRB

Janez Penca

CESAR JE NAG

..., a kje je vendar otrok, da bo to povedal odraslim?

OKOLJSKA VZGOJA V ŠOLI KOT SUBVERZIVNA DEJAVNOST

Čisto prave solze

Pred leti sem s tremi kolegi sedel v precej veliki dvorani neke piranske izobraževalne ustanove in čakal na pozdravne besede organizatorice delavnic o izobraževanju kot temelju trajnostnega razvoja in o metodah poučevanja okoljske tematike. Z udeleženci strašljivo redko posejana prostorna predavalnica je gospo, ki nas je pozdravljala, potiskala na rob joka. Na koncu jo je potisnila čezenj.

Tedaj smo vedeli, da bo seminar sila resen in vroč. Pomislil sem: Kdor v delo vloži toliko čustvene energije, da se je v strahu, da bi bilo brezplodno, pripravljen javno razjokati, je intenzivna oseba, ki misli resno. Moja predpostavka ni bila iz trte izvita, saj so nas njene solze bolj kot karkoli drugega spodbudile, pravzaprav zavezale, da smo zvesto in navdušeno opravljali vse naloge tistih dveh piranskih dni.

Ko gre za okoljsko vzgojo, ki bi morala v šoli potekati počez čez učne načrte vseh predmetov, je navdušenje temelj uspešnosti. Vitomil Zupan je v enem od svojih zadnjih besedil zapisal, da Slovenca razen za pet in pol metrov dolg avto in počitniško hišo ne moreš navdušiti že skoraj za nič več. Navdušiš jih seveda tudi za avtoceste, čim širše in po možnosti do vsakega zelnika, ne glede na to, kakšno opustošenje naravi prinašajo. Morda pa je v mladih dušah vendarle prostor še za kaj drugega, zato bi veljalo, da ga v šolah izkoristimo in ga napolnimo z občutkom za obče dobro, za nekaj, s čimer se sicer nihče ne more pobahati kot s svojim, a kar prav zato koristi vsem. Mimogrede, prav javno je globalizatorjem očitno hudo napoti, saj se s pomočjo vlad večine držav tega sveta veselo seli v kremplje korporacij. Samo še malo počakajmo, pa bodo vlade odprodale še vodo in zrak, po koristnih rastlinah pa s patenti tako že posegajo lovke največjih biotehnoloških korporacij. A upanje mora ostati, in zato bi se temu morali upreti.

Varuhi plamena navdušenja

Učitelji bi morali za upor razpihati plamen navdušenja in postati njegovi varuhi; kot taki pa se znajdemo v sila nerodnem položaju, saj smo, kot se takoj izkaže, prisiljeni bojevati se zoper vrednote odraslega sveta, ki mu pripadamo. Odrasli svet je namreč svet cesarjevih novih oblačil, to je svet nenehnega pretvarjanja. Zakaj je okoljska vzgoja v šoli subverzivna dejavnost? Vzemimo vsakdanja primera: šolsko malico in kajenje v šoli.

V še ne tako daljni preteklosti so dijaki pili čaj, limonado, kakao, kavo in mleko. Jedli so črn kruh z jogurtom, raznimi namazi (skuta, med, zelenjavni in ribji namazi), včasih z nekaj rezinami salame ali sira. Na pladnjih so bila tudi jabolka ali pomaranče. Malica je potekala ob točno določenem času in na točno določenem kraju: v dveh glavnih odmorih v šolski jedilnici. Razredniki smo v začetku šolskega leta dobili list z navodili o zdravi prehrani, po kateri je tedanja šolska malica vsaj malo dišala.

Pred šolo sta stala dva smetnjaka.

Potem je med zidove slovenskih šol zakorakal čili kapitalizem s svobodo trgovanja, izbire in kar je še podobnih svoboščin, katerih prvo znamenje je bila tako imenovana komercialna malica. Nekajkrat smo razredniki v začetku leta še dobili navodila o zdravi prehrani, potem pa je tiste, ki so te papirje razpečevali, premagala spodobnost. Kaj je komercialna malica, vemo: ocvrt krompir, s čokolado obliti in s kremo napolnjeni ocvrti krofi, razne hrustljave zmesi, s sirom zalite pice, hamburgerji, pa pobarvane, umetno oslajene, odišavljene in gazirane pijače, vse seveda v ličnih plastenkah in pločevinkah. Bili so dnevi, ko je že ob sedmih zjutraj iz avtomatov po hodnikih dišalo po pravi kavi. Tega zadnjega ni več. Stopili smo drobcen korak nazaj na bolje.

S šole v zemljo 120.000 plastenk

Hkrati z obiljem nezdrave prehranske ponudbe se je pred šolo, za njo in ob njej pojavilo preobilje smetnjakov. Namesto dveh jih je zdaj kakih dvajset. Z dijaki sem hitro izpeljal anketo z enim samim vprašanjem: Koliko vas je danes v šoli kupilo plastenko s pijačo? Izračunali smo, da na leto z naše šole na komunalno odlagališče odpadkov potuje okrog 120.000 plastenk. Tako je tudi na drugih šolah. Na neki osnovni pri malici dobijo plastenko vode. Vsak dan.

Dobro hidrirana mladina, krepko zasvinjana domovina.

Ampak, če se prav spomnim, tudi v časih, ko so dijaki (in profesorji) pili iz kovinskih skodelic, nismo množično cepali zaradi dehidracije ali okužb.

Ko sem ob začetku eksplozije odpadkov, ki je spremljala uvajanje nove malice, eni od ravnateljic šolskega centra, kjer delam, omenil, da bi bilo dobro potruditi se in premisliti o morebitni vrnitvi k nekdanji obliki prehranjevanja v šoli, mi je prijazno odvrnila: "Janez, saj veš, da ne moremo več nazaj." Všeč mi je bilo, da ni rekla "ne smemo", vendar me je njena naprednost vseeno nekoliko zaskrbela.

Če bomo v okoljskih zadevah zares hoteli napredovati, bo pač treba stopati nazaj. To je jasno vsem, ki kolikor toliko spremljamo nesmisle človekove zagledanosti vase. Če ne bomo, bo narava poskrbela, da bomo nazaj zdrseli, kar je manj prijetna inačica napredovanja.

Sladkost nadomeščanja starih resnic z novimi zmotami

Kajpada komercialna malica ter taki in drugačni pivsko-prehranjevalni avtomati s tisoči plastenk, pločevink in plastičnih kozarcev niso naravna nesreča, ki bi se nam zgodila zoper našo voljo. To tudi ni pojav, ki bi presegal naše zmožnosti za spremembo. Vse to je človekova volja, njegovo delo. In če se želim kot učitelj-vzgojitelj zoper tako stanje bojevati, delujem subverzivno, prevratno. Sem proti nečemu, kar se je kot trend, a vendar z blagoslovom šolskih oblasti pritihotapilo med zidove, ki s svobodnim trgom, na katerem imaš tudi pravico, da izbereš najslabše, ne bi smeli imeti nobene zveze.

Mimogrede, s kalifornijskih srednjih šol so že predlani začeli izganjati avtomate za osvežilne pijače, hamburgerje in podobno prehransko ter pivsko navlako, ki je že popolnoma kolonizirala šolski fizični in duhovni prostor. Videti je, da bo zdravi kapitalizem spet korak pred nami, čeprav bi bili mi, ko bi ostali pri dobri stari šolski malici (in še čem), že davno lahko deset korakov pred njim. A kaj ko ni slajšega dela kot stare resnice nadomeščati z novimi zmotami. Za to početje je vedno na pretek dobro plačanih strokovnjakov in prostovoljcev. Morda se bo kdo oglasil, da se šole širijo in da je malico nemogoče umestiti v dva glavna odmora. Šole bi se pač smele širiti le tako, da bi zadostile merilom higiene. Prehranjevanje po hodnikih in učilnicah je z njimi sprto. Z zdravim prehranjevanjem je sprta tudi vsebina današnje srednješolske malice. (Slednje je dognal "projekt", katerega modre ugotovitve so pred časom razodeli na neki slovenski srednji šoli.)

Projekt biti normalen

V takih razmerah je več kot dobrodošla ekošola, a le če deluje korenito in premišljeno, da se njene akcije ne sprevračajo v nasprotje lastnih ciljev. Če npr. z nagradami (zastonj malica, skupinski izlet itd.) dijake spodbodeš k zbiranju plastenk, se to navadno sprevrže v še bolj množično kupovanje pijač kot sicer, kar močno diši po tržni potezi proizvajalcev pijač za boljšo prodajo njihovih izdelkov. Z bojem zoper onesnaževanje zemlje s plastiko pa nima nič skupnega.

Sicer pa je pospravljanje smeti za seboj samoumevno ravnanje povprečno vzgojenega človeka, ki si tega ne bi smel šteti za posebno zaslugo. Ali pa smo res zabredli tako globoko, da je celo to že kar del projekta? Bolj po ekošoli bi zadišalo, če bi se odločno zavzemali za ukinitev prodaje vseh pijač v plastični ali kovinski embalaži na šolah – problem bi tako reševali pri izvoru - za prepoved nenehnega širjenja parkirišč, s katerimi šole vklepamo v železne obroče, pa zoper nasilje kadilske manjšine, ki šolske hodnike polni z bezniškim smradom. (Pravilnik pravi, da je kajenje v šoli prepovedano, razen v za to namenjenih prostorih. Iz teh pa v odmorih dim vdira na šolske hodnike, kjer se nekadilska večina dijakov zgraža nad kakovostjo življenja, ki jim ga v izobraževalni ustanovi "zagotavlja" šolska oblast.) To, da smo kajenje kljub zakonu, ki ga prepoveduje, skozi stranska vrata spustili v slovenske šole, kaže, kako grdo podcenjujemo svojo mladino. Seveda smo si v desetletjih mehke vzgoje, ko je bilo vse dopustno, dobro ali celo odlično (odvisno od stopnje napredosti učitelja/vzgojitelja/starša), pridelali kopico samozadovoljnih in veliko premalo samodiscipliniranih "subjektov izobraževanja". Zato se danes v šolah bojimo prepovedati kajenje, čeprav se prepoved in vzgojni ter izobraževalni napori več kot lepo dopolnjujejo. Ne (za)upamo več, da bi bilo mogoče disciplino in predvsem samodisciplino "prodati" kot vrednoti, recimo, da bi bilo mogoče mlade navdušiti za premočrtno življenje, v katerem je ločevanje dobrega od slabega samoumevno in sploh ne kaka posebna zasluga. Da bomo napredovali, bo očitno tudi tu treba stopiti nekaj korakov nazaj.

Ker so v modi projekti, predlagam še enega, v okviru katerega jatam avantgardnih salonskih pedagogov ne bo treba preletavati oceanov, in ki ga lahko v celoti opravimo doma, za pečjo: projekt ponovnega branja Andersenove pravljice Cesarjeva nova oblačila. Cesar je namreč popolnoma nag, najhuje pa je to, da zdaj ni več niti otroka, ki bi odraslim odprl oči in jim to povedal. In če bo šlo tako naprej, se bomo namesto z ekologijo kmalu začeli intenzivno ukvarjati z ekofobijo.

Janez Penca