RAZISKAVA - PREHRANA

Prehrana – nova medicina

Avtor Paul Clayton je višji predavatelj na Inštitutu za optimalno prehrano in član Kraljeve družbe za medicino.

Skozi vso človeško zgodovino ljudje v glavnem umiramo zaradi poškodb in okužb. Moderna medicina beleži znatne zmage v boju zoper oboje, in danes so glavni vzroki pešanja zdravja in umiranja kronične degenerativne bolezni: koronarna srčna bolezen, artritis, osteoporoza, Alzheimerjeva bolezen, katarakt in rak.

V zahodni Evropi ima pet od šestih ljudi med šestdesetim in sedemdesetim letom starosti eno ali več teh bolezni. Zdravila lahko lajšajo bolezenska znamenja, malo pa lahko spreminjajo njihovo podlago, ki se navadno samo še slabša. Osnovana na zamisli "čarobne krogle", ki sta jo zagovarjala ustanovitelja moderne farmakologije Robert Koch in Paul Erlich, zdravila največkrat ustavijo en sam korak v zapletenem procesu, ki vodi k bolezenskim znamenjem; ta strategija redko zdravi in je pogosto povezana z neprijetnimi stranskimi pojavi.

Moderna medicina se v glavnem obnaša kot krizni management: Počakaj na diagnozo in nato začni zdraviti. Toda do trenutka, ko se znamenja pojavijo, v telesu že nastane škoda, ki ji zdravila niso kos. Kronične degenerativne bolezni kot sta npr. koronarna srčna bolezen in Alzheimerjeva bolezen dolgo delujejo prikrito. Po daljšem času se pojavijo znamenja in zdravnik postavi diagnozo. Iz tega sledi, da je večina očitno zdravih ljudi pravzaprav večino življenja "pred-bolnih". V telesih nosimo seme bolezni, ki nekega dne postane očitna in nas morda celo ubije. V arterijah nastajajo obloge, kosti postajajo vedno redkejše, možganske celice umirajo; konča se s srčnim napadom, osteoporotičnim zlomom kosti in upadom intelektualnih in spominskih sposobnosti.

Toda ali so ta stanja neizogibno degenerativna? Resnično preprečevalna medicina, ki bi vso pozornost osredotočila na "pred-bolne", bi jih morda lahko popravljala sproti, še preden bi se pojavilo prvo znamenje.

Dandanes so znani genetski dejavniki tveganja za vse kronične degenerativne bolezni in so seveda za posameznika, ki jih ima, zelo pomembni. Na ravni populacije pa migracijske študije potrjujejo, da so te bolezni v glavnem povezane z dejavniki, ki jih prinaša način, kako človek živi – to so telesna dejavnost, kajenje, prehranjevanje. Slednje je najlažje spremeniti, hkrati pa je najbolj raznovrstno orodje za vplivanje na presnovne spremembe, ki so nujne, da tehtnico nagnemo v prid zdravja.

Vsa biološka tkiva so dinamična. Njihova navidezna konstantnost prikriva nenehen tok, v katerem vzporedno potekajo procesi razpadanja in obnavljanja. Kosti se nenehno obrabljajo in dograjujejo, enako sklepi. V arterijah se stalno nabira aterom, a se tudi stalno lušči s sten. Če so anabolni in katabolni procesi uravnoteženi, tkivo ostaja nedotaknjeno in človek ohranja dobro zdravje. Toda če je stopnja propadanja samo za kanček hitrejša od stopnje obnavljanja, telo izgublja zdrava tkiva, predbolezensko stanje se slabša in končno vznikne bolezen. V mnogih primerih je osnovni razlog za nastanek kronične degenerativne bolezni pomanjkanje večjega števila mikrohranil.

Mnoge obsežne raziskave na nacionalnih ravneh ugotavljajo, da je nedohranjenost tudi v razvitih deželah dokaj pogosta. Ne gre za pomanjkanje kalorij ali mikrohranil, značilno za revne, razvijajoče se dežele (nedohranjenost "A"), ampak za pomanjkanje večjega števila mikrohranil, ki ga navadno spremlja kalorično ravnotežje ali presežek (nedohranjenost "B"). Američani so s pomočjo vprašalnikov izmerili uživanje klasičnih mikrohranil v smislu priporočenih prehranskih odmerkov (RDA), ki naj bi ljudi varovali pred boleznimi, ki jih prinaša tako pomanjkanje. Razširjenost in resnost nedohranjenosti "B" se še zaostrita, če spisku dodamo še nekaj novih mikrohranil, kot so esencialne maščobne kisline, razne vlaknine, ksantofili, flavonoidi itd. V številnih razvitih deželah jih ljudje zaužijejo daleč premalo.

Razširjenost večstranskega pomanjkanja mikrohranil ima različno podlago:
· Ljudje smo se razvili za dejavno življenje in bi morali zaužiti od 3000 do 4000 kalorij na dan. Danes nismo več lovci in nabiralci sadežev, živimo sedeče življenje in potrebujemo manj kalorij. Tek se nam je nekoliko zmanjšal, a ne dovolj, saj je med nami še veliko pretežkih ljudi. Toda s tem, ko jemo manj, zaužijemo tudi manj mikrohranil.
· Večina predelane hrane je siromašne z mikrohranili, industrijsko predelane hrane pa pojemo več kot kdajkoli v svoji zgodovini. V letu dni (2001-2002) se je npr. v Veliki Britaniji uživanje sveže zelene zelenjave zmanjšalo kar za 7%.
· Vedno več polj je siromašnih s pomembnimi minerali ali pa so jih izčrpali s preveč intenzivnim poljedelstvom. Teh rudnin primanjkuje tudi rastlinam in živalim, ki jih na taki zemlji gojijo in redijo – zato npr. prebivalci Zahodne Evrope s hrano zaužijejo tako malo selena.
· Kajenje, sončenje, onesnaženje in pretirano uživanje alkohola telesu jemlje antioksidante.
· S staranjem nam primanjkuje vedno več mikrohranil.

Raje dodatki prehrani kot zdravila
V poročilih WHO in drugih organizacij so prepričljivi dokazi, da nedohranjenost B povzroča kronične degenerativne bolezni. Če je tako, je logično, da jih ne bi smeli zdraviti z zdravili, ampak z mnogostranskim bogatenjem prehrane z mikrohranili ali "farmako-prehranjevanjem". To je lahko v obliki tablet in kapsul – "nutracevtika" – ali s "funkcionalno hrano". Doslej nutracevtika ni bila kdove kako priljubljena, saj je za farmacevtske tovarne dokaj nedobičkonosna – izdelke je težko patentirati – poleg tega pa je to strategija, ki se ne ujema prav dobro z modernim medicinskim intervencionizmom.

V preteklih 100 letih je industrija zdravil v razvoj cele vrste domiselnih in močnih zdravil proti boleznim, ki nas pestijo, vložila ogromno denarja. Medicinsko usposabljanje je zavito v farmacevtsko izrazoslovje, in ta pristop nas je oskrbel z izjemno orodjarno terapevtskih orodij za zdravljenje bolezni in akutnih zdravstvenih stisk.

Toda farmacevtski model je ustvaril tudi nezdravo kulturo odvisnosti, v kateri le redki med nami prevzemajo odgovornost za lastno zdravje. Namesto tega smo jo predali v roko zdravstvenim strokovnjakom, ki o ohranjanju zdravja in preventivi vedo veliko manj kot o zdravljenju bolezni. Usposobljeni so le za ravnanje z boleznijo oz. njenim poznim stadijem, ko izbruhnejo simptomi. Lahko bi povlekli vzporednico z mehanikom, ki o vzdrževanju avtomobila ne ve nič, ker so ga učili popravljati samo vozila, ki so se poškodovala v nesrečah.

Poznamo mnoga blažilna sredstva in načine zatiranja bolezenskih znamenj, a zelo malo zdravil v pravem pomenu besede. Ko so farmacevtsko industrijo osnovali na Kochovih in Ehrlichovih "magičnih kroglah", so začeli na napačnem koncu. Farmakologija bi morala slediti Pasteurju, ki je proti koncu svoje poklicne poti spoznal, da je le terrain (naša notranja fiziologija) pomembnejši od vsega drugega. In le terrain je v slabši formi, kot je bil kdajkoli doslej prav zaradi vedno hujše nedohranjenosti "B".

Kaj pa dokazi?
Težava zagovornikov te trditve je pomanjkanje trdnih dokazov. Imamo pravo bogastvo epidemioloških podatkov, ki dejavnike prehrane povezujejo z zdravstvenimi stanji in bolezenskimi tveganji, pa tudi precej podatkov o mehanizmu, kako vzajemno delujejo prehranski dejavniki in biokemija našega telesa. Toda skoraj vse študije o posredovanju z mikrohranili z omembe vredno izjemo omega 3 maščobnih kislin so doslej dale samo sporne ali negativne rezultate. Z drugimi besedami povedano, zdi se, da naša znanost nima nobene napovedovalne moči. Ali jo to dela neveljavno? Morda pa ji preprosto zastavljamo napačna vprašanja?

Ker so zasidrane v farmakološkem razmišljanju, večina raziskav o posredovanju z mikrohranili poskuša izmeriti vpliv enega samega mikrohranila na pojav bolezni. Klasični pristop pravi, da če daš poskusnim osebam sestavljeno formulo in požanješ pozitivne rezultate, ne moreš razbrati, katera sestavina pripravka deluje koristno. Zato moraš preskusiti vsako posebej. Toda na področju prehrane to ne deluje. Tu je nekako tako kot bi mehanik, ki se sooča s kronično slabo vzdrževanim vozilom, vztrajal pri poskusni vožnji, potem ko zamenja oljni filter; nato vztraja pri drugi, ko zamenja eno od svečk – in tako naprej.

Vsak posamični poseg stanja ne bo spremenil v tolikšni meri, da bi zaznali izboljšanje. Da bi avto tekel opazno bolje in trajal dlje, je potreben obsežnega popravila. Podobno je z ljudmi: če želijo živeti dlje in bolj zdravo, morajo telesu nuditi obsežno prehransko podporo. Za bolezen koronarnih žil je znano, da ni samo enega samega šibkega člena. Zahodnjaška prehrana in način življenja lahko kemijo krvi in žilno fiziologijo potisneta v številne patologije. Najboljši terapevtski odziv mora zato združiti razna mikrohranila, da normalizira le terrain (to je osnova farmakoprehranskih tečajev, s katerimi britanske družinske zdravnike izobražujejo na Kraljevem kolidžu za splošne zdravnike).

Ali je torej nujno razčleniti prehranski status vsakega posameznika in potem formulo oblikovati posebej zanj ali zanjo? Na koncu koncev je res, da različni ljudje živimo različno in se različno prehranjujemo. Enemu lahko manjka vitamina E, metilne skupine in omega3 olj, drugemu vitaminov C in B12, bakra in selena. Tretji morda uživa premalo izoflavonov in likopina.

Seveda ni mogoče razčleniti milijonov in milijonov individualnih primerov; saj jih tudi ni treba. Vemo namreč dvoje. Prvič, velika večina ljudi uživa manj mikrohranil, kot jih potrebujejo. Drugič, večina mikrohranil je zelo varnih. Zato je najbrž obsežen in univerzalen program dopolnjevanja prehrane z njimi stroškovno najbolj primeren in varen način izboljšanja splošnega zdravja ljudi.

Ovire farmako-prehranjevanju
Človek se ne sme ujeti v past, ki pomeni, da bo eno "čarobno kroglo" zamenjal z drugo. Kljub temu naj bi farmako-prehranski programi za degenerativne bolezni pomenili to, kar antibiotiki pomenijo za infekcijske. Potencialni prihranki pri zdravstveni negi so zato velikanski. Socialne posledice predvidenih vplivov na razširjenost bolezni in smrtnost, ki bi lahko pomenile do 25 dodatnih let življenja v srednjih in poznejših letih, so seveda še veliko pomembnejše in privlačnejše.

Nastajajoča znanost je že ustvarila farmako-prehranjevalne programe, s katerimi zdravi številne zelo hude bolezni. Skoraj vsak klinični znanstvenik s področja mikrohranil poziva k povečanemu uživanju likopina, rezistentnega škroba, ribjih olj itd.

So pa ovire. Farmacevtska industrija izraža dvome, in to z razlogom. Na Finskem so s preprostimi spremembami v prehranjevanju tako rekoč prepolovili število srčnih napadov in kapi v 80-tih in 90-tih letih, kar je imelo za posledico močan upad prodaje zdravil. Britanski zdravniki, ki so se udeležili začetnega tečaja prehranske terapije na Univerzi v Surreyu, so pozneje poročali o do 30-odstotnem prihranku pri predpisovanju receptov. Če bi taki tokovi začeli vladati na nacionalnih ravneh, bi bila to za proizvajalce zdravil zelo neprijetna novica.

Nedavne smernice Evropske zveze o prehranskih dopolnilih kažejo, da so na sestavljavce smernic vplivali proizvajalci zdravil. Gotovo bodo škodile porajajočim se farmako-prehranskim poslom s tem, da bodo vsilile ravni hranil v prehranskih dopolnilih na vrednosti "priporočenih odmerkov hranil". Nedavne medijske grozljivke o nekaterih vitaminih in zelenem čaju so pomagale potrošniške skupine potisniti v tabor, ki nasprotuje prehranskim dopolnilom.

Vsekakor so težave z današnjo industrijo prehranskih dodatkov in načinom njihovega trženja. To je posel, vreden skoraj 600 milijonov dolarjev na leto. Večina teh pripravkov ni dobro zasnovana in večina ljudi jih ne jemlje dovolj dolgo in redno, da bi lahko govorili o kakih vidnih pozitivnih učinkih. Mnoge proizvajalce vitaminskih pripravkov so tudi upravičeno obtožili mazaštva. A iz vsega, kar smo prebrali, vendar lahko rečemo, da je na strani farmako-prehranjevanja kar precej zagona. Pokazalo se je namreč, da je funkcionalna hrana močno izboljšala zdravstveni status Japoncev in Fincev.

Obstaja še en dvom, vreden temeljitega premisleka. Ali mikrohranila, ki jih ponujajo kot dodatke hrani, res delujejo enako kot mikrohranila, ki so del naravne hrane? Te snovi npr. v jabolku delujejo še s stotinami drugih učinkovin, in njihove popolne sinergije, tj. medsebojnega dopolnjevanja dejavnikov, znanost še dolgo ne bo razvozlala. Sicer pa se je moč kakršnemukoli mazaštvu izogniti na zelo preprost način. Namesto da bi jemali tablete, kapsule in praške, se lahko ravnamo po navodilih WHO, ki samo sledijo zdravi pameti. Uživajmo čim več hrane z naravnimi mikrohranili, čim več živo- in raznobarvnih sadežev in temno zelene zelenjave. Ne pozabimo, da smo "sedeči" šele dobrih sto let in da je naše telo ustvarjeno za krepko vsakodnevno delo, ki zahteva veliko energije, od 3000 do 4000 kalorij na dan. Dejaven človek pa je tudi dober jedec. Kdor z bolj ali manj nepredelano naravno hrano v telo vnese 3000 do 4000 kalorij na dan, gotovo zaužije tudi dovolj mikrohranil, za katere vemo, da odvračajo degenerativne bolezni. Torej: hrane naj bo veliko, biti mora sveža, "živa", kalorij pa naj bo toliko, kolikor jih porabimo. Če jih je preveč, nam bo povedala tehtnica ali pogled na svoje golo telo v ogledalu.

Vir: Prospect (prevod objavljen v reviji Vrhunski dosežek)

PREVEČ OTROK

Preveč otrok glede na število odraslih je lahko vzrok nasilja in socialnih nemirov v barakarskem naselju - in v Liberiji

(David Willetts, Prospect, oktober 2003)

Surovi otroški vojaki v Liberiji, ki so s tovornjaki divjali naokrog in streljali s kalašnikovi, so bili med najbolj strašljivimi prizori predlanskega poletja. Podobe so bile tako odvratne, da si je bilo težko zamišljati, kaj se skriva za njimi. Toda jaz sem prepričan, da vsebujejo ključ k razumevanju nasilja in neredov, ne le po svetu, ampak tudi bližje našim domovom.

Ključ je torej tu, pred nami, na televiziji – to so družbe s številnimi otroki in maloštevilnimi odraslimi. Otroški vojaki v Liberiji živijo v nenavadno mladostni družbi. V Liberiji je starostna mediana – točka, ki razdeli prebivalstvo na enako število starejših in mlajših– le 16,6 let. V Veliki Britaniji je 37,7 let.

Središče za Strateške in mednarodne študije v Washingtonu je odkrilo povsem jasen vzorec – najbolj nemirne točke sveta so dežele z najmlajšim prebivalstvom. Od leta 1995 so bili kar v 16 od 25 "najmlajših" držav na svetu veliki državljanski konflikti. In to ni nov pojav. V času kulturne revolucije je bila vrednost mediane na Kitajskem 19 let. Ko so v Iranu s prestola vrgli šaha, je bila tamkajšnja mediana 17 let. Kaj imajo danes skupnega Afganistan, Irak, Sirija in Pakistan? V vseh teh deželah je starost, od katere je enako število mlajših in starejših prebivalcev nižja od 19 let. V Palestini je ta starost 17 let, v Jemenu 15. To so najstniške države. Med deželami z najstarejšim prebivalstvom so bili spopadi v zadnjih 15 letih le na Hrvaškem. Na Japonskem, v deželi z največ starimi ljudmi, je mediana pri 41,3 letih, in Japonska velja za eno najbolj pacifističnih dežel na svetu.

Znameniti roman Williama Goldinga Gospodar muh je grozljiva slika otrok, ki podivjajo, ko se po letalski nesreči brez odraslih znajdejo ujeti na otoku. Televizijske slike iz Liberije ali Demokratične republike Kongo (mediana 16,5 let) ali Siere Leone (mediana 17,9 let) so bile grozo zbujajoče uprizoritve tega romana.

A vse to se bo v naslednjih 50 letih, ko se bo svet postaral, spremenilo. Združeni narodi predvidevajo, da se bo do leta 2050 starostna meja, od katere je enako število mlajših in starejših prebivalcev s sedanjih 26,4 let povzpela na 36,8 let. Upajmo, da se namenjamo v manj nasilno prihodnost. Morda se bomo soočali celo z nasprotnim problemom – da bo človeštvo skoraj preveč stabilno in konformistično. To je stanje, v katerem se dandanes nahaja že večina Evrope.

Evropejci se v resnici staramo že tako hitro, da je ta analiza mladostnih in neurejenih družb daleč od naših misli. In vendar nam pomaga razvozlavati tudi nekatere naše lastne družbene zadrege. Vsi poznamo medsebojno prepletenost družin, ki razpadajo, mamil, kriminala, nezaposlenosti in odvisnosti od državne oz. družbene pomoči, ki pestijo najbolj prikrajšane skupnosti. Toda skoraj vsi komentatorji spregledujejo en sila pomemben dejavnik. Tudi naše najbolj prikrajšane skupnosti so bistveno mlajše kot drugi deli dežel. V Veliki Britaniji je npr. 12 milijonov otrok. Vseh Britancev je okrog 60 milijonov. V povprečju je torej po vsej državi po 1 otrok na 4 odrasle. Toda otroci in odrasli niso razporejeni enakomerno. V nekaterih skupnostih je razmerje med otroki in odraslimi v prid prvih. V nekaterih naseljih pridejo na 2 odrasla trije otroci.

Gostota otrok že dolgo velja za pomembno prvino pri varovanju naselij pred nesocialnim obnašanjem, vandalizmom, pisanjem grafitov in mamili, ki te lokacije vlečejo navzdol. V 70-tih letih prejšnjega stoletja je bilo uradno vodilo pri snovanju novih stanovanjskih naselij, naj bi bili na enega otroka po trije odrasli. Toda oblasti niso uspele v ohranjanju ustrezne starostne mešanice populacij. Pravila pač dajejo prednost družinam z otroki, zaradi česar so mnoga naselja napolnjena z družinami – nekatere so enostarševske - z majhnimi otroki. Taka naselja so gojišče poznejših problemov, ko otroci odrasejo v najstnike in je teh nenadoma več kot odraslih.

Gre pa še za eno posebnost, ki nam, na nek način, vliva upanje. Hkrati z naraščanjem gostote otroške populacije skupnosti v socialnem smislu ne propadajo. Zdi se, da mora gostota preseči neko točko, po kateri se propadanje dramatično poveča. Zato bi pač morali poskrbeti, da najbolj občutljivih skupnosti ne bi potiskali preko te točke.

Včasih slišite ljudi, ki se pritožujejo, da je v kakem delu njihovega mesta kot v Bejrutu ali Bagdadu. V njihovih besedah je zrno resnice. Dežele, ki jih pestijo največje stiske, se bojujejo s socialnimi posledicami dramatične demografske spremembe: niso kos mladostnikom. Medtem pa je Evropi, ki je sicer srednjih let, v določenih okoljih uspelo replicirati razmere teh mladih in neurejenih družb. To ni "naraven" pojav – to je posledica stanovanjske politike in politike socialnega skrbstva. To pa sta področji, ki ju povsod urejajo vlade. Naj ju vlade torej uredijo.

Janez Penca

OSI ZLA

... POMAGAJO CVRETI PLANET

George Monbiot: Lotiti se moramo okoljske more, s katero nam grozijo težka luksuzna terenska vozila. Z davki bi jih morali pregnati s cest.


Financial Times, 3. julij 2004, osrednji del časnika: "Francoska cestna taksa grozi bencinskim požrešnežem." Francoska vlada upa, da bo naprtila do 4000 dolarjev davka lastnikom novih vozil s štirikolesnim pogonom (4x4), ki uničujejo francoska mesta in pražijo ta planet.

Financial Times, 3. julij 2004, priloga Kako potrošiti: "Zmočite temu otročičku glavo". Novo amfibijsko vozilo "bo najmočnejši štiripogonec na cesti ali v vodi". Njegova najvišja hitrost je čez 160 km/h na cesti in 50 km/h v vodi. Proizvajalci brzdajo njegovo ceno, da bi ljudi prepričali, da je pred njimi nov simbol napredka.

Zdaj bomo lahko enako kot ceste uničevali tudi naše reke. In to je napredek.

Niti Financial Times niti proizvajalčeva spletna stran ne povesta, koliko litrov goriva Gibbs Aquada porabi za prevoženih 100km ali, še bolje, koliko metrov prevozi z 1 litrom bencina. Ženska na prodajnem oddelku niti ni razumela, kaj mislim z litri bencina na 100 km. (Morda od teh ljudi zahtevam preveč: predstavnica Oddelka za transport Združenega kraljestva še ni slišala za ogljikov dioksid.) A če vas le zanima, Financial Times razloži, zakaj bi tako vozilo utegnilo priti prav tudi vam: "Tale vas bo odpeljal v šolo ali navzgor po Amazonki." Praktično, še zlasti, če vaši otroci hodijo v kakšno šolo ob Amazonki - z drugimi besedami, brez takega vozila boste težko shajali.

Če se bo Gibbs Aquada prijel, se bo planet še bolj segreval. Če se bo še bolj segreval, bodo poplave pogostejše. Če bodo poplave pogostejše, boste Gibbs Aquado potrebovali, da boste otroke lahko spravili v šolo.

Britanski premier ugotavlja, da je sprememba podnebja "najpomembnejši posamični problem, s katerim se soočamo kot globalna skupnost". Glavni vzrok podnebnih sprememb je proizvajanje ogljikovega dioksida. Najhitreje naraščajoči vir ogljikovega dioksida v razvitih industrijskih državah je transport: v Veliki Britaniji se je od leta 1990 do 2002 npr. povečal za 50%. Večino ga sicer lahko pripišemo letalskemu prometu, drug razlog pa je, da se je prodaja velikih terenskih osebnih vozil v tem času podvojila. Zdaj vsako leto 150 000 Britancev kupi eno od teh pošasti, s katerimi se v glavnem vozijo po mestnih ulicah.

Uradno največje luksuzno terensko vozilo v mestnem okolju porabi 19 l goriva na 100 km. Neuradno pa so ameriški novinarji izmerili, da npr. Ford Excursion pri mestni vožnji porabi 63,9 l bencina na 100 km! Če bi s povprečnega avtomobila presedlali na veliko terensko vozilo, bi v 12 mesecih porabili toliko dodatne energije, kot če bi imeli televizor neprekinjeno vključen 28 let.

Vojna z Irakom je bila očitno vojna za 4x4. Nekdanji britanski minister za okolje Michael Meacher je pred kratkim v Guardianu omenil, da bi ZDA lahko shajale brez uvoza zalivske nafte, če bi se varčnost njihovih avtomobilov izboljšala le za toliko, da bi z litrom bencina prevozili samo kilometer več. Posebne davčne olajšave omogočajo ameriškim podjetjem, da orjake kupujejo za drobiž, in tako zdaj 46% zasebne "flote" tvorijo prav ti avtomobili. Če bi odpravili davčne olajšave, bi gladko odstranili glavno spodbudo, ki je ZDA gnala v vojno z Irakom.

Naši modni dodatki torej kosijo Iračane, prebivalce Bangladeša in Sahela. Morijo pa tudi nas. Ker so velika terenska vozila s pogonom na vsa štiri kolesa višja in težja, je 27-krat bolj verjetno, da železje pri trku ubije (podatki ameriškega Zavarovalniškega inštituta za varnost na avtocestah) potnike v navadnem avtomobilu, kot če gre za trčenje "enakovrednih". Iz istega razloga ti velikani ob trčenju pobijejo dva- do trikrat več peščev in kolesarjev kot manjši avtomobili.

Ker nas vse skupaj segrevanje Zemlje zelo skrbi, bodo sedaj vlade sledile francoski in ljudem vzele veselje do kupovanja potratnih velikanov. Seveda se šalim. "Industrijska civilizacija," opaža nadzornik Mustafa Mond v Huxleyevem romanu Krasni novi svet, "je možna le, če ni samoodpovedovanja. Tešitev želja do skrajnih zgornjih meja, ki jih še dovolita higiena in ekonomija. Sicer se kolesa nehajo vrteti."

Večina vlad razvitega sveta pa skrbi, da se med vožnjo v brezno kolesa vrtijo vedno bolj veselo. Zato je ženska v prodajnem središču uporabila natančno iste besede kot moški, ki predstavlja Družbo proizvajalcev in trgovcev z motornimi vozili: "Kaj kdo vozi, je stvar osebne izbire." Obdavčenje ali celo prepoved vožnje s temi vozili, mi je dejala, bi omejilo pravico ljudi do "svobodne izbire". Isti argument bi seveda lahko veljal tudi za zakone, ki državljanom ne dovolijo, da bi npr. na delo prinašali raketne metalce.

Če upoštevamo, da samo eden od osmih lastnikov sploh kdaj zavije s ceste in da samo dva od petih kdaj z njimi zapeljeta iz mesta, zakaj hudiča te stvari sploh vozijo? Zakaj po cesti valiti do 7,6 ton (Hummer H1) težka vozila, če enako dobro služi navadno kolo?

Delno zato, ker je ljudi strah, da bi končali pod 7,6 tonami kovine. Če ti orjaki maličijo navadne avtomobile, si ga raje kupite še sami, tako kot si mora civilist v Somaliji kupiti kalašnikov 47, da se počuti varnega pred drugimi civilisti s kalašnikovi 47.

Delno pa gre kupčija z luksuznimi terenskimi vozili zato, ker je naše življenje tako brezupno dolgočasno. Ko vozite defenderja, explorerja ali pathfinderja, se čisto tako, kot kaže reklama, počutite v nenaseljeni divjini, pa čeprav kolesa tečejo po broadwayskem asfaltu. Med vojno v Iraku je New York Times poročal o Američanih, ki so hummerje (največja terenska vozila na štirikolesni pogon) kupovali iz "domoljubnih nagibov": enote v Iraku so namreč uporabljale enaka vozila. (Logično bi bili morali svoje domoljubje kazati tudi tako, da bi z brzostrelkami nažigali po mimoidočih.)

In če ste še naprej resno zaskrbljeni zaradi puščobnega življenja ali velikosti svojih genitalij, svoj poltovornjak še vedno lahko zapeljete na zelenico, razmesarite nekaj trate in pokažete iz kakšnega testa ste.

Morda pa je razlog za ljubezen do tega železja le globlji od golega ennuija in občutka negotovosti. George Marshall, ki za organizacijo Dvigajoča se plima preučuje podnebne spremembe, meni, da ljudje, ki kljub očitni globalni klimatski in grozeči naftni krizi kupujejo te avtomobile, počnejo nekaj, kar imenujemo "reaktivno zanikanje". S tem, ko kažejo, da je mogoče porabljati ogromne količine fosilnega goriva brez takoj razločljivega škodljivega učinka, si dokazujejo, da problema pač ne more biti.

Če je res tako, je edini razumen odziv, da jim nazorno pokažemo, da takoj razločljivi neugodni učinki pač so. Zbosti bi jih morali z velikanskim davkom ali pa tako, da bi njihovo ljudomrzniško obnašanje preprosto prepovedali. Tega ni težko izpeljati: vlade bi za nove avtomobile lahko določile najvišjo povprečno porabo bencina. Za začetek bi mejo postavili pri 8 litrih na 100 km, vsaki dve leti pa bi jo še znižali. To bi velike cestne požeruhe in ubijalce takoj nagnalo s trga (začasna izjema bi bili lahko kmetje).

Druga možnost pa je, kot danes počne večina vlad: puščajo, da bogati uničujejo svet v imenu svobodne izbire, tega sijajnega izgovora za pomanjkanje voditeljskih sposobnosti.
The Guardian Weekly, pripravil J. Penca

PS: Zanimivo je vedeti, kateri pomembni in "pomembni" Slovenci se vdajajo drobnim slabostim in si kupujejo ta gigantska vozila (tudi hummer) in potem pozorno poslušati, kaj jim kot javnim osebam uhaja spod jezika o demokraciji, človeški toplini, varovanju narave itd. itd. itd.

Janez Penca

KJE JE GOLF SMISELN

Sečovlje:18 lukenj

Španija je lani na mediteranski obali zgradila 700 000 hiš, v glavnem za tujce. Regije Alicante-Almeria-Murcia so en sam gozd gradbišč, dvigal, buldožerjev in napol zgrajenih igrišč za golf: to je prizorišče, kjer globalne finančne družbe ustvarjajo nekaj, kar tržijo kot "novo Florido" in "Costo del golf".

Golf in voda sta dvojni ključ za prodajo luksuznih domov. Na Portugalskem in v južni Španiji je okrog četrt milijona tako imenovanih sekundarnih domovanj, katerih lastniki so v glavnem tujci, Britanci, Nemci in Francozi. Te hiše se prodaja bistveno dražje, če so v bližini igrišča za golf. V treh omenjenih regijah jih skupaj načrtujejo okrog 120. Povprečno igrišče z 18 luknjami pokriva približno 360 000m2 površine in zahteva, da se ga zaliva skoraj 300 dni v letu. Nizozemski vodni inženir Robert Voogd, ki projektira varčnejše zalivanje zelenic, pravi, da povprečno igrišče z 18 luknjami v sušnem mediteranskem podnebju na leto lahko porabi toliko vode, kolikor je porabi mesto z deset tisoč (10 000!!!) hišami.

In vendar je povsem očitno, da lastniki luksuznih domov ne vedo, predvsem pa ne občutijo, kako usodno sta njihov denar in želja po uživanju spremenila življenja ljudi, ki v tej sušni pokrajini živijo že od nekdaj. Uživajo pač s tesno zatisnjenimi očmi. "Vreme je lepo, a veliko bolj vroče, kot smo pričakovali," pravi Britanka Mary iz mesta Southend-on-Sea, ki prebiva v eni od 1500 hiš v letovišču Mosa Trajectum. Letovišče so na obrobju Murcie zgradili okrog igrišča za golf z 18 luknjami. "Nobenih omejitev glede vode ni. Vsak dan se lahko kopamo po mili volji, sicer pa vodo, kolikor je porabimo, tudi plačamo."

Domačini pa drugače: Gospodinja Sylvie Vasquez iz Murcie preklinja odvisnost lokalnega gospodarstva od turizma. "Nas so vedno učili, naj porabimo čim manj vode. Nikoli se ne kopamo v kadi, samo prhamo se. Voda je tukaj veliko dražja in dragocenejša kot kjerkoli drugje v Španiji, zato jo porabimo manj kot drugod. Suša bo ljudem vzela zaslužek, saj smo bili od nekdaj predvsem kmetje. Eden od pridelovalcev pomaranč je moral prenehati namakati 15000 dreves. "Svoj vodni zbiralnik sem osušil, več vode pa mi ne pripada. 200ha sadovnjaka se bo spremenilo v puščavo. Kaj lahko storim? Nič."

Morda boste rekli, da je španska mediteranska obala pač nekaj povsem drugega kot najsevernejši del Sredozemske obale. Je, a zaradi suše tarna že tudi Slovenija, in v resnici dokaj redne hude in zmerne ciklične suše v Evropi segajo preko celotne Portugalske, Španije, južne Francije, severne Italije, Avstrije, Slovenije, Madžarske in severne Srbije. In če naše suše tudi so samo naravni ciklus, od nas zahtevajo, da se obnašamo temu primerno – naravno. Noben prenos vode z enega kraja na drugega ne zagotavlja trajnostne rabe te dobrine. Samo problem se preseli drugam. In vedno je tako, da se preseli k revnim in jih dela še revnejše. Če je v sečoveljski igri golfa res 620 000m2 kmetijske zemlje in če bi ta igrišča potrebovala pol manj zalivanja kot omenjena španska (samo 150 dni na leto), bi po izračunih prej omenjenega strokovnjaka še vedno porabila toliko vode kot mesto z okrog 10 000 hišami.

Slovenija morda še ima priložnost, da kakšno stvar pusti tako, kot je bila stoletja. Da so ljudje preživeli na sečoveljski zemlji, je dokaz, da so živeli prav. Razsodni državi ni v čast, da v času, ko že vsak osnovnošolec čivka o škodi, ki jo nespodobno bogata in potratna manjšina človeštva z uživaškim življenjem dela naravi, podpira spreminjanje obdelovalne zemlje v igrišča zanjo. To, kar se pri nas dogaja zdaj, so drugi že preskusili. Irci so si npr. včasih pridelovali vso hrano in meso ter lovili ribe. Živijo pač na dobro namočenem zelenem otoku, ki je od vseh strani obdan z morjem. Bili so samozadostni. Potem je prišla skupna evropska kmetijska politika s subvencijami. Najprej za rejo ovac. Polja so spremenili v pašnike in otoku so zavladale ovce. Tudi popasle so ga do gole prsti, tako da je ponekod nastopila huda erozija. Potem je iz Bruslja prišel nov signal: kmečki turizem. Pašniki so se začeli spreminjati v igrišča za golf. Irci so začeli jesti ciprski krompir in nizozemsko surovo maslo. Zadnja leta je dežela gospodarsko zelo uspešna, ker je med drugim postala odskočna deska čezatlantskih družb na poti v Evropo. Predvsem tisti, ki so obogateli, tudi močno hvalijo Evropsko zvezo. A Irci, ki po dolgih letih v tujini obiskujejo domovino, ugotavljajo, da je kapitala, ki se meri z denarjem, sicer dovolj, hudo pa se izčrpava neka druga glavnica, ki ji pravimo socialni kapital, to pa so človeška vzajemnost, medsebojno zaupanje, zaupanje ustanovam, pa tudi pregovorna irska človeška toplina.

Slovenija se nezaznavno z drobnimi, a hitrimi koraki spreminja v deželo zgrešenih prioritet. Majhna kot je, bo čez noč postala menažerija vseh mogočih neumnosti, ki se jih ne bo lahko znebiti. Razni "adrenalinski parki", v gozdovih izsekane poti za čudne vožnje z nenavadnimi vozili, odurna in nevarna poletna sankališča, flote čolnov in splavov na gorskih rekah, zimsko nasilje motornih sani in seveda najnovejša domislica, da nam brez golfa za vsakim zelnikom ni prebiti – vse te abotnosti bi bilo mogoče kolikor toliko znosno prebaviti, če bi bila Slovenija prostrana kot Kanada. Tako pa nam bo odtekla med prsti, ne da bi vedeli kdaj.

Pa še o obči koristnosti golfa za narodno zdravje. Tiste odpuščene tekstilne, usnjarske in druge delavke ter delavci, ki si iz globalizacijskih razlogov ne morejo krepiti zdravja z vihtenjem palic po zelenicah, naj si tega ne ženejo k srcu. Nekega svetovno uglednega športnega trenerja so vprašali, kam bi golf uvrstil na lestvici aerobnih športov. "Golf? Takoj za kajenjem cigar," je odvrnil.

Janez Penca